A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Bertold IV. Andeško-Meranski na upodobitvi iz 14. stoletja (vir: commons.wikimedia.org)

Galerija slik
Viri in literatura

Aignar, Toni: Vojvodina Meranija - zgodovina, pomen, umestitev. V: Grofje Andeško-Meranski: prispevek k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku : Die Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, Kamnik, 2001, str. 39-54.

Arneth, Gerhard: Die Andesch-Meranier (na mgl-obermaingeschichte.de)

Berthold, duke of Merania (na books.google.si)

Enciklopedija Slovenijezv. 1, Ljubljana, 1987.

Eržen, Andreja: Začelo se je z A: Grofje Andeški, Kamnik, 2000.

Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (knj. 4), Ljubljana 19021928.

Kos, Peter: Srednjeveška kovnica v Kamniku. V: Kamnik 1229-1979, Ljubljana 1985, str. 42-44.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A–L, Ljubljana, 2008.

Sagadin, Milan: Grofje Andeški in Mali grad v Kamniku. V: Grofje Andeško-Meranski: prispevek k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku : Die Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, Kamnik, 2001, str. 55-64.

Slovenska biografija

Schumi, Franz: Urkunden-und Regestenbuch des Herzogtums Krain, 78, Laibach, 1883.

Štih, Peter: Kranjska v času Andeških grofov. V: Grofje Andeško-Meranski: prispevek k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku : Die Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, Kamnik, 2001, str. 11-37.

Poglejte še

Deutsche Biographie (de)

Wikipedia (de)

Natisni

Bertold IV. Andeško-Meranski

grof, križar, plemič, vojvoda.

* pred 1170
12. 8. 1204





Bertold IV. je bil najstarejši sin Bertolda III. Andeškega in njegove prve žene Hedvike Wittelsbach (en). Prvič se omenja leta 1170, od leta 1172 kot andeški grof. Po očetu je nasledil tudi naziv istrskega mejnega grofa (en), ki je andeškim pripadel leta 1173, po smrti Engelberta III. Spanheima. Poleg posesti na Bavarskem in drugod po Svetem rimskem cesarstvu je podedoval tudi Kamnik in nosil naziv kamniški grof (de). Po izumrtju rodbine Wittelsbach-Dachau (meranskih vojvod [en] ), iz katere je izhajala njegova mati, je podedoval posesti v Istri (verjetno v zaledju Reke), Dalmaciji in na Hrvaškem. Zato mu je cesar Friderik I., kot enemu svojih tesnih privržencev, po letu 1180 podelil naziv meranskega vojvoda. S tem se je pridružil maloštevilni skupini visokega plemstva, ki je bila od cesarja praktično neodvisna. Tako Bertold IV. že leta 1181 ni več fevdalno zaprisegel novemu bavarskemu vojvodi Otonu (en) na deželnem zboru v Regensburgu. Danes nam lokacija vojvodine Meranije ni poznana, verjetno pa je bila geografsko povezana z območjem Dalmacije, saj je Bertold IV. oba naziva (vojvoda Meranije oz. vojvoda Dalmacije) uporabljal izmenjaje.

Poročil se je z  Nežo (Agnes) iz Roschlitza (en), ki je izhajala iz vplivne plemiške rodbine Wettin. Imela sta osem otrok - štiri sinove in štiri hčere. V njegovem času so Andeški dosegli vrhunec vpliva in ugleda, saj so bili vsi otroci nosilci pomembnih funkcij, dve hčeri pa sta bili celo kraljici. Najstarejši sin je bil Oto VII. (umrl 1234) (de), meranski vojvoda in od 1211 burgundski palatinski grof (en). Drugi sin je bil istrski mejni grof Henrik IV. (ok. 1175-1228), pogosto imenovan tudi Kamniški. Tretji sin je bil bamberški škof Ekbert (po 1173-1237) (en), najmlajši sin pa je bil oglejski patriarh Bertold V. (ok 1180-1251). Najstarejša hči Neža (Agnes) (umrla 1201) je bila med letoma 1196 in 1200 poročena francoskim kraljem Filipom II. Avgustom. Hči Gertruda (umrla 1213) se je poročila z ogrskim kraljem Andrejem II. (en) in je bila mati kralja Bele IV. (en). Hči Hedvika (umrla 1243) (en) se je poročila s šlezijskim vojvodom Henrikom I. (en), predstavnikom stranske veje poljske kraljeve rodbine Piast (en). Leta 1267 jo je papež Klemen IV. razglasil za svetnico. Najmlajša hči Matilda (umrla 1254) pa je bila opatinja v Kitzingenu (en).

Leta 1186 je Bertold IV. spremljal Rimsko-nemškega kralja (en) in kralja Italije, kasnejšega cesarja Henrika VI. na bojnem pohodu v Italijo. Med Tretjo križarsko vojno (1189-1192) se je kot praporščak (Bannerträger) pridružil tretji cesarski armadi in sodeloval na pohodu cesarja Friderika I. v Sveto deželo.  Nato je vodil enega od štirih oddelkov cesarske vojske v Sveti deželi, se odlikoval v spopadih in sodeloval pri obleganju Akona (en) v Palestini (1190-1191). O njegovih dejanjih med križarskim pohodom so nastale dvorne pesmi. Vnovič je dvignil križ ob koncu leta 1195, vendar se zdi, da se v Sveto deželo ni odpravil. V letu 1194 je po nalogu cesarja posredoval v sporu med poreškim škofom in poreško občino. Leta 1196 je bil med knezi, ki so nasprotovali načrtu cesarja Henrika VI. o preoblikovanju Svetega rimskega cesarstva v dedno monarhijo (Erbreichsplan). Kljub temu je že naslednje leto v boju za cesarski prestol med Staufovci in Welfi, podprl Filipa Švabskega, brata pokojnega cesarja Henrika VI. Umrl je leta 1204 in bil pokopan v samostanu v Dießnu.

Iz njegovega obdobja imamo o Kamniku malo podatkov. Leta 1195 je Bertold IV. na Malem gradu osnoval kovnico denarja. Pomembna je tudi prva omemba dveh kamniških gradov (Stari in Mali grad) iz leta 1202. V njegov čas (med leti 1188 in 1204) je datirana tudi sicer nepristna listina iz 13. stoletja, v kateri se Kamnik omenja kot trg. Mestne pravice je Kamniku najbrž podelil njegov sin Hernik IV.

Vnos: MS


Nazaj Naprej