A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Maksimiljan Skalar v Kamniku v poznih devetdesetih letih (vir: fotografska zbirka družine Skalar)

Galerija slik
Viri in literatura

Ftičar, Tone: Maksimilijan Skalar, Delo 182 (1997), 8.

Glušič, Milena: Življenjska in poklicna pot violinista in glasbenega pedagoga Maksimilijana Skalarja, v  Kamniški zbornik (2014), letnik 22, 347-352.

Korez  Korenčan, Darja: Maksimilijan Skalar, v Slovenski glasbilarski mojstri: čarodeji vesoljne govorice (Ljubljana, 2003), 47.

Koter, Darja: Maksimilijan Skalar - goslar, Ptuj, 1998.

Koter, Darja: Pedagog in goslar Maksimilijan Skalar, Glasba v šoli : revija za glasbeni pouk v osnovnih in srednjih šolah, za glasbene šole in zborovstvo, 3-4 (1998), 23-26.

Koter, Darja: Maksimilijan Skalar - goslar : Ptuj, Tednik 30 (30.7.1998), 5.

Skalar, Maksimilijan: 40 lahkih etud za violino (notno gradivo), Ljubljana, 1972.

Skalar, Maksimilijan: Lahke skladbe za violino in klavir (notno gradivo), Ljubljana, 1970.

Skalar, Maksimilijan: Violinska šola (notno gradivo), Ptuj, 1968.

Škerbot, Maja: Zapuščina goslarja Skalarja : Pokrajinski muzej Ptuj, Delo 186 (1998), 6.

Natisni

Maksimilijan Skalar

glasbenik, goslar, učitelj, violinist.

* 9. 2. 1908, Ljubljana
17. 7. 1997, Kamnik


Območje delovanja: Beograd, Izola, Kamnik, Koper, Ljubljana, Maribor, Piran, Ptuj, Salzburg (Avstrija), Štanjel.


Rodil se je v Ljubljani, očetu Ivanu in materi Ani. Oče Ivan Skalar, po poklicu mizar, je izhajal iz Šentvida pri Ljubljani. V Münchnu je spoznal Ano Verdorfer, ki je izhajala iz južnotirolskega mesteca Merano. Prvi sin se jima je rodil v Münchnu, zatem so se preselili v Ljubljano, kjer se je rodil Maksimilijan. Kasneje odidejo živet v Maribor, kjer se je rodil še tretji sin.
Leta 1912 se je družina preselila v materin rojstni kraj na Južno Tirolsko. Tam obiskoval je osnovno in meščansko šolo. V tem obdobju se je seznanil z lutnjo in violino. Že kot mlad violinist je bil obetaven, nastopal je v Meranu, Padovi in v Benetkah.

Po prvi svetovni vojni je Južna Tirolska in z njo mesto Merano priključena Italiji. Zakonca Skalar sta se jo odločita zapustiti. Leta 1924 so se preselili v Beograd, glavno mesto tedanje Kraljevine SHS. Vsi trije sinovi so tam nadaljevali glasbeno šolanje.

Že leta 1924 Maksimilijan začel obiskovati Akademijo za glasbo. Njegov profesor violine je bil Karel Holub. Diplomiral je leta 1928. Glasbeno izobraževanje je nadaljeval v Pragi. Sprejet je bil na Mojstrsko šolo državnega konservatorija (en). Tam ga je poučeval eminentni pedagog in violinist Karel Hoffmann (en), ki je bil med drugim kar 42 let prvi violinist znanega Češkega kvarteta (en). Študij na konservatoriju je zaključil leta 1930. V praškem obdobju je pridobil tudi prvo goslarsko znanje.

Po diplomi 1930. leta se je vrnil v Beograd, kjer se je leta 1931 zaposlil kot profesor violine na Glasbeni šoli Stanković (sr). Tu je služboval vse do začetka druge svetovne vojne leta 1941. Ob rednem delu je intenzivno koncertiral, in sicer samostojno ter kot član Beograjske filharmonije (sr) in opernega orkestra. V tem obdobju je sklenil zakon s Hermino Becker, leta 1934 pa dobil prvega otroka, hčerko Sabino.

Ob začetku 2. svetovne vojne se je mlada družina Skalar preselila v Maribor. Tu je jeseni 1941 začel poučevati violino na glasbeni šoli. Februarja 1942 se je zakoncema rodila druga hčerka Olga. Zaradi političnih razlogov je bil Maksimilijan premeščen v Salzburg, kamor se je družina Skalar preselila aprila 1942. Tam je služboval kot učitelj violine na Salzburškem učiteljišču. Svoje glasbeno znanje pa je nadgrajeval pri profesorju Theodorju Müllerju ter priznanem profesorju Mozarteuma Walterju Doellu. V tem obdobju je več časa namenil izdelovanju violin, kar je bilo poleg službe pomemben vir dohodkov. 

Takoj po 2. svetovni vojni se je Maksimilijan Skalar s hčerko Sabino vrnil v Slovenijo. Nastanil se je v Ljubljani pri družini prijatelja, violinista in goslarja, Avgusta Ivančiča. Z njim se je spoznal v beograjskem obdobju. Ves čas sta družini ostali v prijateljskih odnosih vse do Ivančičeve smrti. 
Od leta 1945 do leta 1954 je bil violinist pri orkestru Radia Ljubljana. Poučeval je v Glasbeni matici, v Srednji glasbeni šoli in Glasbeni šoli Vič. Bil je tudi član Slovenske filharmonije. 
V obdobju delovanja v Ljubljani se je Maksimilijan Skalar poročil s Filomeno Kramberger, po rodu iz zdravniške družine iz Lenarta v Slovenskih Goricah. Filomena je bila učiteljica, poučevala je razredni pouk in violino. Leta 1954 se jima je rodila hči Darka, najmlajša Monika pa se je rodila v Kopru 1958. leta. 

Zaradi obljubljenih boljših pogojev dela, dohodkov in stanovanja, se je Skalar odzval povabilu ravnatelja koprske glasbene šole Vladimirja Lovca in se z družino preselil v Koper. Tam se je 1. septembra 1955 zaposlil kot profesor violine v Glasbeni šoli Koper. Istočasno je poučeval v Glasbeni šoli Izola in Piran. Opravljal je tudi funkcijo inšpektorja za violino na primorskih glasbenih šolah. Vendar pa prvotne obljube vodstva šole po boljših stanovanjskih razmerah, dohodkih in poučevanju na šoli, ki naj bi napredovala v srednjo šolo, niso bile izpolnjene. Vse to je vplivalo na to, da je Skalar sprejel vabilo s Ptuja, kamor se je odselil skupaj z družino. 1. septembra 1962 je Maksimilijan Skalar nastopil službo profesorja violine na Ptuju. Hkrati je v letih od 1962 do 1968 honorarno poučeval tudi v Mariboru in na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani. V letih delovanja na Ptuju si je pridobil izredno spoštovanje med domačini, kot profesor pa je postajal vedno bolj cenjen. Zaslužen je za oživitev komornega in orkestralnega muziciranja.

Sledila je selitev bližje Ljubljani. Družina je dobila stanovanje v Kamniku, kjer se je leta 1969 zaposlil v Glasbeni šoli Kamnik, kjer se je  leta 1971. leta, upokojil. Tudi po uradni upokojitvi je ostal aktiven v svojem pedagoškem delu. Med leti 1971 in 1978 je honorarno poučeval na Glasbeni matici v Trstu in na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje (ZGBI) Ljubljana. V tem obdobju se je aktivno posvetil izdelovanju violin.

Izdal je več učbenikov, ki jih je uporabljal pri svojem delu. Uporabljal je tudi učne pripomočke, ki so bili plod njegove iznajdljivosti in znanja: lokovo (naprava za pravilno vodenje loka učencev začetnikov), pikice na ubiralki za čisto intonacijo pri začetnikih, tapecirani podbradniki in domiselni mostički. Za najmanjše učence je izdelal violino, manjšo od šestnajstinke.

Iz vseh obodobij in krajev njegovega pedagoškega dela so izšli znani in kvalitetni glasbeniki, ki so delovali in še delujejo tako v Sloveniji kot v tujini. Tako so iz njegovega začetnega pedagoškega obdobja v Beogradu izšli: Djurdica Lazić Jovanovič, ki je igrala v Orkestru Filharmonije in opere Beograd, Milan Vlajin, profesor na Muzički akademiji Beograd, Franc Fot, ki je igral v salzburškem orkestru.
Učenci iz ljubljanskega obdobja (1945-1954) pa so naslednji: Rok Klopčič, pokojni profesor na Akademiji za glasbo, Marjeta Gajeta Bole - Simfonični orkester RTV Slovenija, Majda Zupančič Korban, Borut Rode - Slovenska filharmonija, Dušan Lipovšek, Marija Percl - Operni orkester Ljubljana, Marjetka Korošec, Breda Koch, Emil Carli, Sabina Skalar, Olga Skalar. Iz zadnjega obdobja njegovega poučevanja v Kamniku (1969-1971) in na Glasbeni matici v Trstu (1971-1978) so naslednji znani učenci: Janez Klobčar, Emil Spruk, Dunja Spruk, Sandra Pertot, Jagoda Kjuder, Vita Gregorc.

Maksimilijan Skalar je bil tudi priznan izdelovalec violin oziroma goslar. S to dejavnostjo se je srečal v času študija v Pragi, ko je zaradi vzdrževanja svoje violine zahajal k enemu tamkajšnjih goslarjev. Umetnostna obrt ga je navdušila, zato se je vpisal na seminar pri Karlu Pariku, ki se je med drugim izpopolnjeval pri slovenskem goslarju Ivanu Karlu Sancinu iz Škednja pri Trstu.
Skalar se je z izdelovanjem violin intenzivno ukvarjal v času službovanja v Salzburgu. Tam je svoje violine uspešno prodajal. Izredno kvaliteto sta Skalarjevim violinam pripisovala tudi tamkajšnja profesorja Walter Doell in Theodor Müller. Po izkušnjah prvega, koncertnega mojstra iz Dresdna, ki je igral na Skalarjevo violino, naj bi imel "inštrument kvalitete, ustrezne najvišjim zahtevam ter sočen, izenačen in plemenit ton" (Koter 1998, 24). H kvaliteti violin naj bi pripomoglo dejstvo, da je bil izdelovalec tudi sam talentiran violinist.

Po drugi svetovni vojni je Skalar nekaj časa prebival pri družini pokojnega goslarja Avgusta Ivančiča v Ljubljani, kjer je poleg poučevanja violine tudi izdeloval. Z goslarjenjem se je ukvarjal tudi v času službovanja na Ptuju. Tam je prvikrat uvedel didaktične pripomočke za violiniste začetnike. Z goslarjenjem je prav tako nadaljeval v Kamniku, kjer je opravljal svojo zadnjo službo pred upokojitvijo. Goslarjenju pa se je prav zares povsem posvetil v zadnjem obdobju življenja, po upokojitvi. Violine je izdeloval tudi na Krasu, v hiši v Štanjelu, saj je bilo tamkajšnje podnebje bolj prijazno goslarjenju. Nazadnje je goslaril v delavnici v Kamniku. Njegov opus obsega 232 violin in 10 violončel. Godala so opremljena z lističi kjer so napisani kraji izdelave: Beograd, Ljubljana, Koper, Ptuj, Štanjel in Kamnik.

Poleg izdelave novih violin se je lotil tudi restavriranja starejših. Nedvomno je najbolj odmevno njegovo restavriranje Tartinijeve violine. V času druge svetovne vojne so jo Italijani vzidali v stopnišče občinske palače, kjer je v vlažnem prostoru razpadla na 36 kosov. V takšnem stanju jo je dobil piranski muzej, ki je k restavriranju povabil Maksimilijana Skalarja. Zahtevno restavriranje mu je vzelo več kot mesec dni, nakar je violina zopet dobila svoj prvotni zven. Violino si je mogoče ogledati v Tartinijevi hiši v Piranu.

Skalar je bil kot človek skromen, a kot učitelj violine velik ter cenjen strokovnjak in svetovljan. Umrl je 17. julija 1997 v Kamniku.

(povzeto po publikaciji Matične knjižnice Kamnik, ki je izšla ob razstavi Maksimilijana Skalarja v februarju 2011; podatke je prispevala Darka Skalar)

Vnos: BP


Nazaj Naprej