A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Fanny Susan Copeland kot dekle v Edinburghu (vir: ericpercival.co.uk)

Viri in literatura
Copeland, Fanny S. (na slovenska.biografija.si)

Enciklopedija Slovenije, zv. 2, Ljubljana, 1988.

Fanny Susan Copeland (na 
ericpercival.co.uk)

Lipovšek, Marijan: Spremna beseda. V: F. S. Copeland: Čudovite gore, Ljubljana, 1985.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem

, Ljubljana, 2007, str. 125128


Poglejte še
Fanny Susan Copeland (en)

Fanny Susan Copeland (na 
gore-ljudje.net)

Fanny Susan Copeland: Naša škotska prijateljica (na gore-ljudje.net)
Natisni

Fanny Susan Copeland - Gospa Miss

jezikoslovka, novinarka, pevka, pisateljica, planinka, prevajalka, skladateljica, univerzitetna profesorica.

* 27. 7. 1872, Birr, Irska
29. 7. 1970, Ljubljana


Območje delovanja: Edinburg (Škotska), Kamniško-Savinjske Alpe, Ljubljana, London.


Fanny Susan Copeland se je rodila leta 1872 v Parsonstownu (danes Birr) (en) na Irskem kot prva hči iz drugega zakona astronoma Ralpha Copelanda (en), njena mati je bila Anna Bertha Theodora Benfey (18471938) (en). Izobraževala se je v različnih šolah po Irskem in Škotskem ter pri zasebnih učiteljih, saj je oče pogosto menjal službe. Pri 13-ih so jo poslali na višjo dekliško šolo v Berlin (zaključila leta 1888), kjer si je poleg splošne pridobila tudi glasbeno izobrazbo in postala pevka. Poročila se je leta 1894 s profesorjem glasbe in skladateljem Johnom Edmundom Barkworthom (18581929) (en), v zakonu pa so se jima rodili trije otroci. Sprva sta živela v Edinburgu, vendar sta veliko potovala in se selila. Tako se je sin Ralph rodil leta 1895 v Parizu, dvojčka Harold in Lilian pa naslednje leto v Londonu. Ob popisu 1901 je družina živela v Bedfordu. Leta 1902 so se preselili Ottawo (Kanada) in kasneje v Baltimore (ZDA), kjer je Barkworth med letoma 1901 in 1905 kot gostujoči profesor poučeval orgle na univerzi John Hopkins (en). Po dveh letih življenja v Ameriki se je z otroki vrnila v Edinburg. Z možem sta se razšla leta 1908. Ponovno je prevzela dekliški priimek in se preselila v London. Uradno sta se ločila leta 1912.

Po razhodu z možem je pustila glasbo in se posvetila pisanju. Pri tem ji je bilo v veliko pomoč široko lingvistično znanje. Že zelo zgodaj se je naučila nemškega in francoskega jezika, obvladala je tudi italijanščino, danščino, norveščino in latinščino. Po očetu, ki je bil slovanofil, je prevzela zanimanje za Balkan in slovanske jezike. Obvladala je slovenski in srbohrvaški jezik, prevajala je tudi iz ruščine in bolgarščine. Med letoma 1915 in 1919 je v Londonu delala pri Jugoslovanskem odboru (en) in srbskem tiskovnem predstavništvu. Sodelovala je tudi pri delegaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu in bila osebna tajnica Anteja Trumbića (en). V tem obdobju je prevedla več del, ki obravnavajo politično problematiko južnoslovanskih narodov: Bogomil VošnjakBranik proti Nemčiji; Friends of the entente in the world war; Les pays de Goritsa et de Gradiscia et la ville de Goritsa. Kasneje so izšli še prevodi Leva Čermelja: The position of the yugoslav minority in Italy (1927); The yugoslav minority in Italy (1927); Life and dead struggle of a national minority (1936); Albert Rejec: Who should have Triest? (1953), ki obravnavajo isto problematiko.

Leta 1921 je postala pogodbena lektorica za angleški jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Anekdota pravi, da se je kot navdušena planinka odločila za Slovenijo, ko so ji pokazali razglednico Ljubljane s Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju. Z leti so ji pogodbeno službo podaljševali (v letih 1924, 1928, 1931, 1937 in 1940). Vodila je angleški lektorat na dveh stopnjah in predavala zgodovino angleške literature. Bila je tudi spiritus movens angleške knjižnice, za katero je večinoma sama zbirala knjige, ter leta 1922 ustanovljenega jugoslovanskega društva za preučevanje angleškega jezika. Službo lektorice je opravljala do italijanske okupacije  z odlokom Visokega komisarja za Ljubljansko pokrajino je bila odstavljena avgusta 1942, vendar je bila takrat že v konfinaciji v vasi Bibbiena pri Arezzu v Italiji. Po pripovedovanju je slovenske gore tako pogrešala, da ji je oskrbnik Andrejko iz Stahovice v Toskano pošiljal celo prst in cvetje z Velike planine. Po vojni je nekaj časa živela v Londonu, nato se je leta 1953 vrnila v Slovenijo in se nastanila v podstrešni sobici v hotelu Slon v Ljubljani. Še vedno je občasno poučevala angleščino in prevajala. Tudi v visoki starosti je zahajala v planine in še pri šestinosemdesetih splezala na Triglav. Po hudi poškodbi kolka je spet shodila in nesrečo v gorah preživela za deset let. Umrla je leta 1970 v starosti 98 let v Ljubljani. Na njeno željo so jo pokopali na Dovjem na začetku doline Vrata.

Njena velika strast je bilo planinstvo. Leta 1931 je izdala knjigo Beautiful mountains (prevedena leta 1985 kot Čudovite gore v slovenščino), v kateri je objavljenih 10 črtic in 3 pesmi, preko katerih je predstavila svoje doživljanje slovenskih Alp. O slovenskih gorah je veliko pisala v angleškem časopisju. Svoje narodopisne članke je med drugim objavila v revijah Time and Tide (en), Graphic (en), London Mercury (en), The Observer, Discovery, Manchester Guardian (en), Journal of British Astronomical Association (en) in Alpine Journal (en). V reviji Folk-Lore je objavila dva prispevka o slovenski folkloristiki. Skupaj z Miro Marko Debelak Deržaj je pripravila vodič A Short Guide to the Slovene Alps (Jugoslavia) for British and American Tourists, ki poleg opisov vsebuje tudi prevode in izgovorjavo posameznih fraz. V slovenskem tisku je objavljala o Angliji, Škotski in angleško govorečem svetu, ki ga je skušala približati slovenskemu bralcu. Kot prevajalka je med drugim prevajala dela Vladimirja Levstika, Karla Destovnika Kajuha, Cirila Kosmača, Ivana Cankarja in Ele Peroci ter kritično obravnavala Župančičeve prevode Shakespeara. Napisala je tudi opero The Selkies: A Fantasy of the North, ki je izšla leta 1939 v Oxfordu.

Vnos: MS


Nazaj Naprej