A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Josip Suchy (vir: Kamniški zbornik 21, 2012)

Viri in literatura

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2008.

Tinkara Grilc: Josip Suchy in Kamnik v njegovih očeh, v Kamniški zbornik (2012), letnik 21, 129-132.

Natisni

Josip Suchy - Krištofov Pepček

diplomat, pisatelj, pravnik.

* 5. 8. 1869, Kamnik
20. 1. 1941, Ljubljana


Območje delovanja: Ljubljana.


Josip Suchy, poznan tudi kot Krištofov Pepček, se je rodil v premožni družini kamniškega trgovca češkega rodu Josefa Suchyja in njegove žene Marije, rojene Hostnik. Vzdevek Krištofov Pepček je dobil po krčmi Pri Krištofu na Šutni, kjer je bila krčmarica njegova babica po materini strani Agnes Hostnik.

Ljudsko šolo je obiskoval pri kamniških frančiškanih, nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani. V gimnaziji je kazal veliko zanimanje za klasične jezike in bil vnet občudovalec in prevajalec rimskega pesnika Horacija. Leta 1886 je na Trsatu vstopil v frančiškanski red. Del gimnazijskih let je preživel tudi v Gorici. Študij je nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je sprva študiral teologijo, nato pa je študij po izstopu iz frančiškanskega reda opustil in leta 1907 na isti univerzi diplomiral iz prava.

Leta 1903 se je zaposlil pri dunajski Zbornici za trgovino, industrijo in obrt. Zaradi znanja slovanskih, romanskih in orientalskih jezikov - govoril je tudi arabsko, turško, hebrejsko in sanskrt, so se mu kmalu odprla vrata v avstrijsko diplomatsko službo. Kot avstro-ogrski ataše (odpravnik poslov) je deloval na konzulatih v Aleksandriji, Istanbulu in Teheranu. Več let je preživel v Mumbaju in Kairu. Leta 1910 je med polletnim bivanjem na Cejlonu (Šrilanki) spoznal nemškega budističnega meniha Nyanatiloka (en)(1878-1957, rojenega kot Anton Gueth v Wiesbadnu) in prevajalca palijskih(enbesedil in profesorja na dunajski univerzi Karla Eugena Neumanna (en)(de)(1865-1915). V ta čas sodi tudi začetek njegovega zanimanja za budizem. Med leti 1913 in 1919 je bila zaposlen pri Korespondenčnem uradu v Trstu. V tem času se je začel vse bolj posvečati pisanju. Poleg potopisov je pisal tudi podlistke in feljtone. Od leta 1922 do upokojitve leta 1939 je bil v službi na generalnem ravnateljstvu Trboveljske premogokopne družbe v Ljubljani.

Med njegove najpomembnejše objave sodijo Ljubljanski tipi (1924), Spomini Krištofovega Pepčka (1928), Bežne slike iz Indije (1934), Uvod v Buddhizem (1921) in Staroindijske basni, bajke in pravljice (1921). Prvi je v celoti prevedel Horacijeva dela, vendar je gradivo ostalo v rokopisu. Za Kamnik so posebej pomembni avtobiografski Spomini Krištofovega Pepečka, v katerih na hudomušen in izviren način opisuje življenje v Kamniku v 70. in 80. letih 19. stoletja.

Vnos: AK


Nazaj Naprej