A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Viktor Mihelčič (vir: Častni občani občine Kamnik)

Galerija slik
Viri in literatura

Majcenovič, Janez: Viktor Mihelčič - glasbenik, častni občan občine Kamnik, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 102-107.

Mihelčič, Viktor: Pa da bi znal, bi vam zapel...[glasbeni tisk], Kamnik, 1998.

Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, M - Ž, Ljubljana, 2008.

Škulj, Edo: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.

Z.: 20 let mladinskega petja na šoli Toma Brejca, v Kamniški občan (1966), letnik 5, številka 3, 7

Natisni

Viktor Mihelčič

častni občan/meščan, dirigent, glasbenik, organist, partizan, skladatelj, sodelavec OF, učitelj, zborovodja.

* 3. 2. 1913, Metlika
7. 2. 2010, Kamnik


Območje delovanja: Kamnik, Šempeter v Savinjski dolini.


Rodil se je v Metliki.

Njegov prvi stik z glasbo je bil, ko so Belokranjci na povabilo pesnika Otona Župančiča nastopili s pesmijo in plesom v ljubljanski Operi. Kot 12-leten fant je vodil kolo in pel. Župančič mu je poklonil knjižico "Sto ugank" s posvetilom Belokranjec-Belokranjcu. S 14 leti je začel igrati flavto pri metliški godbi. S priporočilom svojega strica Alojzija Mihelčiča se je vpisal na orglarsko šolo v Celju, ki jo je končal z odličnim uspehom. Prvo glasbeno zaposlitev je dobil v Šempetru v Savinjski dolini, kjer je poleg služb organista in zborovodje opravljal tudi službo občinskega tajnik. Leta 1935 je odšel na služenje vojaškega roka. Tudi tu je igral flavto v vojaški godbi.  Po vrnitvi iz vojske je bil zaposlen kot organist in zborovodja v frančiškanski cerkvi na Viču. V tem obdobju je zasebno nadaljeval glasbeni študij kontrapunkta pri Srečku Koporcu. V tem obdobju je komponiral in objavljal nabožna dela.

Kamnik je prišel leta 1938, ko je bil izmed 30 kandidatov izbran za poklicnega organista in zborovodjo v kamniški župnijski cerkvi na Šutni. Tu je kot skladatelj sodeloval tudi pri izvedbi raznih spevoiger. Začetek 2. svetovne v Jugoslaviji leta 1941 je prinesel izgon iz Kamnika in vključitev v narodnoosvobodilni boj (NOB), kjer so se, kljub veliki in stalni nevarnosti, pokazale možnosti za glasbeno delovanje. Uglasbil je več znanih partizanskih pesmi, leta 1944 se je v Črnomlju vključil v novonastalo godbo glavnega štaba NOV. V tem času je uglasbil nekaj partizanskih pesmi, med njimi Pesem 3. bataljona, Po dolinah in gorah, ter najbolj znano Domovina naša je svobodna.

Po koncu vojne in demobilizaciji se je vrnil v Kamnik, nastopil službo učitelja in zborovodje na novoustanovljeni nižji gimnaziji. Nekaj časa po vojni je nadaljeval tudi delo organista v župnijski cerkvi, a je moral to službo opustiti zaradi nenaklonjenih družbenih razmer. Skozi tri desetletja je kot izjemno uspešen pedagog in zborovodja vodil mladinski in pionirski pevski zbor, s katerim je dosegal velike uspehe v slovenskem merilu. Nekaj časa je v kamniški glasbeni šoli poučeval klavir, flavto in klarinet, vodil je tudi pihalno godbo in različne inštrumentalne skupine.

Kot zavzet zborovodja je deloval tudi zunaj šolskega prostora: vodil je Moški pevski zbor DKPD Solidarnost (1945-1959), Mešani pevski zborom Planika (1951-1953), od ustanovitve leta 1975 tudi Ženski pevski zbor v okviru DKPD Solidarnost, ki je kmalu postal eden najboljših ženskih zborov v Sloveniji.

Mihelčič je objavil več sakralnih skladb: Marijine pesmi (1938), šest Marijinih pesmi za mešani zbor, Slava sv. Hostiji, pet obhajilnih pesmi za mešani zbor (1939), Missa Immaculata za orgle in mešani zbor (1939), štiri postne za mešani zbor in orgle (1940) in še druge skladbe. Za otroške in mladinske zbore je zložil preko 70 skladb, številne med njimi je zbral in v samozaložbi izdal v zbirkah Ringaraj (1968) in Polžev rod. Številne skladbe je objavil tudi v reviji za glasbeno vzgojo Grlica. Preko petdeset skladb je zložil za moške, ženske in mešane zbore. Med njimi imajo pomembno mesto uglasbitve partizanskih pesmi. Vsega skupaj je ustvaril preko 300 zborovskih skladb.

Za svoje glasbeno delo je prejel številna priznanja: medaljo za hrabrost, red zaslug za narod 3. stopnje (1951), dve nagradi Toma Brejca (1966,1984), Srebrno plaketo občine Kamnik (1973), najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije; Gallusova plaketo (1991), 27. marca 1997 je postal častni občan Občine Kamnik.

Zadnja leta svojega življenja je preživel v Domu starejših občanov Kamniku, kjer je, kljub slabšemu zdravju in častitljivim letom, na klavirju spremljal petje pri sobotnih mašah in raznih prireditvah ter še vedno skladal.

Vnos: AK


Nazaj Naprej