A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Fortunat Bergant: XIV. postaja Križevega pota, samostanska cerkev v Stični (Foto: AK, okt. 2013)

Galerija slik
Viri in literatura

Bergant, Fortunat: Fortunat Bergant: življenje in delo, Ljubljana, 1997.

Cevc, Anica; Bergant, Fortunat: Fortunat Bergant 17211769, Ljubljana, 1951.

Doblehar, Andrej: Kdo je bil Fortunat Bergant, slikar nedavno najdenega Prestarja in Ptičarja?, na rtvslo.si, 22. november 2016 ob 10:19.

Enciklopedija Slovenije, zv. 1, Ljubljana, 1987.

Kovič, Breda: Stari mojstri [Videoposnetek] Fortunat Bergant, Ljubljana, 198?.

Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1988.

Likovna enciklopedija Jugoslavije, zv. 1, AJ, Zagreb, 1984.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, AL, Ljubljana, 2008.

Rozman, Ksenija: Rimsko šolanje slikarja Fortunata Berganta, Sinteza: revija za likovno kulturo 24/25 (1972), 8182.

Rozman, Ksenija: Slikar Fortunat Bergant: dela v Liki in šolanje v Rimu, v Zbornik za umetnostno zgodovino 13 (Ljubljana, 1977), 7395.

Slovenski biografski leksikon 1925 1991, elektronska izdaja, SAZU, 2009.

Slovenski veliki leksikon, AG, Ljubljana, 2003.

Stele, France: Slikar Fortunat Bergant: umetnik in njegov stil, Ljubljana, 1957.

Poglejte še

Digitalna knjižnica Slovenije (na dlib.si)

Museums.si

Narodna galerija

Našli sta se mojstrovini slovenskega baroka, pogrešani skoraj sto let, rtvslo.si, 19. november 2016.

RTV Slovenija (na rtvslo.si: Odprti kop)

Weebly.com 

Wikimedia Commons

Wikipedija (sl)

Natisni

Fortunat Bergant (Vergant, Wergant)

slikar.

* 6. 9. 1721, Mekinje
31. 3. 1769, Ljubljana


Območje delovanja: Ljubljana, Rim.


Slikar Fortunat Bergant se je rodil v Mekinjah pri Kamniku kot drugi otrok umetnostnega rezbarja, mizarja in izdelovalca skrinj ("arcolarius") Jožefa Berganta, ki je izdelal opremo za frančiškansko knjižnico v Kamniku, in Marije, rojene Borštnar. Ded Jakob je bil zidarski mojster s Perovega pri Kamniku. Oče Jožef se je ob poroki preselil na ženin dom v Mekinje, a ob rojstvu hčerke Uršule (1724) je družina že živela v Kamniku na Grabnu. Mladostna leta je preživel v Kamniku, kjer se je od konca 17. stoletja dalje po zaslugi kamniškega župnika barona Maksimilijana Leopolda Raspa uveljavljala barokizacija, v okviru katere so delovali tudi vodilni v Ljubljani delujoči umetniki (npr. Janez Valentin Metzinger, Franc Jelovšek, Francesco Robba). Velik vpliv na Fortunatov umetniški razvoj je imel tudi njegov oče Jožef, pri katerem je sin lahko pridobil prvo, vsaj skromno obrtniško znanje. Šolal se je v Rimu (1756, 175860) in Benetkah. Kasneje je živel v Erbergovi hiši v Ljubljani (danes Stari trg 9), poročil se ni. Verjetno je opravljal umetniški poklic s posebnim dekretom stanovskega odbora ali dežele, kakršnega so si obrtniki in tudi umetniki večkrat oskrbeli. Na njegov razvoj je pomembno vplival kamniški župnik baron Maksimilijan Lepold Rasp, ki je bil član Akademije operozov in zavzet pospeševalec umetnosti in mu je verjetno posredoval naročilo za njegovo prvo znano, a neohranjeno delo, bandersko sliko iz leta 1746 za podružnično cerkev v Gradišču v Tuhinju. Tam je kot vikar v Šmartnem služboval Franc Mihael Paglovec, Raspov učenec in eden od kasnejših izvrševalcev njegove oporoke.

Pri delu Fortunata Berganta je opazen vpliv rimskih slikarjev. Glede na podpise v francoščini in nekatere leksikalne podatke se je skoraj gotovo povezal v francosko slikarsko bratovščino in poznal tudi francosko umetnost. Kot že omenjeno so nanj vplivali tudi slikarji ljubljanskega središča (J. V. Metzinger, freskar F. Jelovšek) ter kiparja J. Gaber in F. Robba. V slikarstvu ljubljanske baročne šole je zastopnik realistične smeri. Poleg portretov sodobnikov iz višjih in nižjih družbenih plasti je slikal predvsem oljne slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in samostanske cerkve. Predmetnosti sicer ne zanemarja, vendar uporablja le najnujnejše svetniške atribute, te pa slika natančno in spretno; prav tako ne zanemarja ambientov ter zgovornih dodatkov pri portretih (pohištvo, nakit, knjige, zavese, pisma, grbi). Za Bergantova dela je značilen žareč kolorit in prevlada figure v sliki; njegova cerkvena dela zaznamuje tipika fizionomij in čustvena izraznost; portrete zlasti bogatijo spretno naslikane nadrobnosti in odlična draperija. Prav slikanje oblačil in tkanin (raševina, sukno, žamet, brokat, svila) je ena izmed glavnih značilnosti njegovega dela. Plapolajoči plašči so dekorativna sestavina kompozicije, ploskve s strukturo pajčevinasto tankih vrhov in plitvih gub poživljajo površino kot raster ali pa globoke gube svetlobno razgradijo temeljne barve. Krajino obravnava skopo in lapidarno; tudi če je nakazana globina, je dogajanje pomaknjeno v ospredje. Kolorit je bogat, celo če je omejen na črno, rjavo ali belo, površine niso mrtve. Temeljne barve v različnih odgovorih oživljajo svetlobo, zažarijo ali oslepijo, se podrede ali naglašajo telesnost, predmetnost, materiale, prostor. Zelo osebno in nekonvencionalno usklajuje baročne ambiente. Na nekaterih oltarnih podobah je reprezentativno bogat in bahaško razsipen, v monohromiji asketske tematike pa zelo zadržan.

Bergantov slog ni enoten; nekatera njegova dela sodijo v vrh slovenskega baročnega slikarstva, druga so v svojem pretiranem realizmu trda in oblikovno nedodelana. Slogovno vsekakor pripada poznemu baroku in rokokoju. Kljub neizenačeni kvaliteti sodi v vrh baročnega slikarstva na Slovenskem, saj je najbolj oseben v izrazu, v neponavljajočih se oblikovnih in barvnih rešitvah in v prilagajanju naročniku. Svoja dela je zapustil po vsej Sloveniji (razen na Primorskem), pa tudi na Hrvaškem in Koroškem. Največ slik je v cerkvah, ki so bile cerkveno ali zemljiško odvisne od stiškega samostana (Čemšenik, Žalec, Šmartno ob Paki, Velike Poljane pri Ortneku). Njegovo prvo znano, a neohranjeno delo je banderska slika iz 1746 za podružnično cerkev v Gradišču v Tuhinju, za katero je po zapiskih F. M. Paglovca iz 1757 (Vnterschiedliche Schriften, rokopis v župnijskem arhivu Šmartno v Tuhinju) prejel 10,40 fl (fl; florin ali goldinar, zlatnik; denarna enota v Avstriji do leta 1900). V ta najzgodnejši čas spada tudi nedatirana risba Raspovega portreta, ki jo je napravil po Metzingerjevi sliki (iz leta 1742) za bakrorezca G. A. Wolffganga. Po študiju v Rimu pa je prva znana in datirana (1760) slika Marija z Jezusom (v uršulinskem samostanu v Škofji Loki). Dela je podpisoval na nenavadnih mestih, v zavihkih oblačil, na robovih miz ali pisem, rezilih meča in podobno. Podpisoval se je v latinici in glagolici, latinsko in francosko. V večkrat ponovljeni tip obraza nekaterih svetniških figur in Kristusa naj bi podzavestno projiciral avtoportret. Kot njegovo najboljšo sliko omenjajo delo Kristus na Oljski gori. Njegovi podporniki so bili Leopold Maksimilijan Rasp ter plemiški družini Erberg in Taufferer. Verjetno je slikarjeve stike z družinama utrdil prav Rasp, ki je bil z njima v prijateljskih in sorodstvenih zvezah.

Leta 1756 je prejel prvo nagrado za risano študijo Sedeči moški akt, leta 1758 pa za risbo Stoječi moški akt.

Delo:

Banderska slika za Greben (Gradišče v Tuhinju), 1746 (neohranjena); 3 slike iz Erbergove zbirke (Kristus na Oljski gori, Sveta Družina, sličica na papirju Berač) (neohranjeno); Marija z Jezusom, 1760 (uršulinski samostan v Škofji Loki); Žalostna Marija (frančiškanska cerkev v Ljubljani); Marija z Jezusom (Kranj, zasebna lastnina); Križani (kapucinski samostan v Škofji Loki); Sveta Angela (uršulinski samostan v Ljubljani); Marija z Jezusom (Ljubljana, zasebna last; ponovitev škofjeloškega motiva iz 1760); vrsta slik Marija Dobrega sveta (med drugim tudi za Šentvid ob Glini na Koroškem); Marija Snežna (izgubljena; nekoč last V. Steska); Sveta Ana uči Marijo brati, 1761 (podružnična cerkev Bled-Rečica); portreta iz serije peterih čutov Sluh (Ptičar), 1761 in Okus (Prestar), 1761 (do 1945 v zasebni lasti, zdaj neznano kje); Portret Jožefa Antona Codellija, 1762 (Narodna galerija v Ljubljani); Portret Elizabete Codelli rojene Königsbrunn, 1762 (Narodna galerija v Ljubljani); Portret baronice Gasperini, okoli 1762 (Narodna galerija v Ljubljani); 8 slik iz 1763 (podružnična cerkev na Križni Gori pri Ložu); Sveti Jurij, 1763 (župnijska cerkev Mozirje); Sveti Miklavž, 1764 (Žalec); Kristus na Oljski gori (podružnična cerkev na Gori Oljki nad Polzelo); Kristus v ječi, 1764 (izgubljena); Sveti Jožef, 1764 (Polhov Gradec, zdaj Narodna galerija v Ljubljani); Marija Tolažnica, 1764 (samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani; uničena); Sveti Peter, 1764 (župnijska cerkev Lož); Sveti Florijan, 1764 (župnijska cerkev Lož); Angel Varuh, 1764 (župnijska cerkev Vivodina pri Žumberku); Portret kostanjeviškega opata Leopolda Bussetha (Narodna galerija v Ljubljani); Portret stiškega opata Fr. Ks. Tauffererja (Narodna galerija v Ljubljani); Banderski sliki Svetega Petra in Pavla, 1765 (Malečnik pri Mariboru); v ta čas sodijo še: Brezmadežna (uršulinski samostan v Ljubljani); Marija nosečnica  (Nazarje, pozneje kapucinski samostan v Celju); Sveti Simon in Sveti Juda Tadej (župnijska cerkev Sava pri Litiji); Sveti Valentin (Žale v Kamniku) in Portret Volbenka Daniela Erberga, Portret Ane Marije Erberg in Portret Terezije Erberg (vse Narodna galerija v Ljubljani); Križev pot, 1766 (cistercijanska cerkev Stična); Sveti Volbenk, 1766 (Zelše pri Cerknici); Sveti Anton Padovanski, 1766 (Cerkno); Roženvenska Marija v vencu 15 skrivnosti, 1767 (župnijska cerkev Čemšenik); Sveti Janez Nepomuk, 1767 (Dol pri Gornjem Gradu, prej Štajngrob); Sveti Vincencij Fererski, 1767 (uršulinski samostan v Ljubljani); Blaženi Bernard Karleonski, 1767 (kapucinska cerkev v Ljubljani, zdaj v Narodni galeriji v Ljubljani); Sveti Alojzij, 1767 (župnijska cerkev Dobrla vas na Koroškem).

V Kamniku so po njem poimenovali ulico.

Vnos: BP


Nazaj Naprej