A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Anton Slatnar (vir: Wikipedija)

Galerija slik
Viri in literatura

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Rovšnik, Borut: Izdelki tiskarne Antona Slatnarja iz Kamnika in njihova likovna oprema, v Kamnik 1229-1979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici mesta, Ljubljana, 1985, 102-110.

Zika Ivan: Iz zgodovine kamniške tiskarne, Kamniški zbornik (1956), letnik 2, 234-241.

Poglejte še

Prejmi pozdrav (www.prejmipozdrav.si) - Razglednice, katerih avtor ali založnik je bil Anton Slatnar, v Domoznanski zbirki Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik.

Slovenski biografski leksikon 1925 - 1991, elektronska izdaja, SAZU, 2009.

Wikipedija (sl)

Natisni

Anton Slatnar

tiskar, založnik.

* 3. 1. 1867, Nožice
16. 5. 1926, Kamnik


Območje delovanja: Celovec, Kamnik, Ljubljana.


Znameniti kamniški tiskar in založnik se je rodil v Nožicah. Tiskarske obrti se je učil v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani. Bil je stavec  v Narodni in Katoliški tiskarni v Ljubljani ter v tiskarni Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1900 sta s Hinkom Saxom v Kamniku ustanovila tiskarno. Tiskarna se je leta 1906 preselila na Šutno v hišo št. 43, kjer sta v tiskarno preuredila gospodarsko poslopje na dvorišču. S Saxom je sodeloval do leta 1910, ko sta se razšla. Sax je ustanovil tiskarno v Idriji in kasneje odšel v Srbijo. Slatnar je 1912 tiskarno moderniziral. Ročne stroje je preuredil na električni pogon. Leta 1922 je dejavnost preselil v pritličje Samčeve hiše na Glavnem trgu št. 40, kjer je tiskarna obratovala do ukinitve 1949 v pritličju zadnjega trakta. Slatnar je imel v Kamniku tudi trgovino s papirjem in knjigami. Tiskarno je vodil do smrti 1926, po njegovi smrti pa jo je vodila njegova vdova. Leta 1931 sta tiskarno kupila Ludvik Vodnik in Anton Knez. Tudi pod novimi lastniki je delovala kot Tiskarna Slatnar. Vodnik in Knez sta jo posodobila: nabavila nov tiskarski stroj Linotype (en) in nov črkovni material. Med 2. svetovno vojno je vodstvo tiskarne prevzel okupator, a so delavci in Vodnik vseskozi zalagali partizanske tiskarne s tiskarskim materialom in barvo. Kljub temu je bila tiskarna 6. 12. 1946 nacionalizirana in preimenovana v Kamniško tiskarno, dne 6. 1. 1949 pa je bila ukinjena in preseljena v Ljubljano.

Dejavnost Slatnarjeve tiskarne je bila sprva omejena na tiskanje tiskovin, akcidenčnih del (ovitkov, okraskov, priložnostnih lepakov in razglednic) in knjig. Od leta 1902 je pri njem redno naročal tisk tudi znameniti ljubljanski založnik Schwentner. Poleg njega so Slatanarju dajale v tisk svoje izdaje tudi na začetku 20. stol. druge slovenske založbe, kot npr. Slovenska matica, Jug, Dobrodelnost, Jernej Bahovec idr. Pri Slatnarju so izšla dela pomembnih slovenskih avtorjev, npr. Aškerca (Mučeniki [1906], Junaki [1907], Jadranski biseri [1908], Akropolis in piramide [1909] ter peti zbornik Pesnitev [1905]), Župančiča ( Čez plan [1911] in V zarje Vidove [1920]), Josipa Murna (Pesmi in romance, 1903), Dragotina Ketteja (Poezije, 1907, 2 izdaji), Vladimirja Levstika (Obsojenci, 1909), poleg njih pa tudi Izidorja Cankarja, Pavla Golie, Ljudmile Poljanec in drugih. Za Schwentnerja je Slatnar leta 1902 natisnil tudi Erotiko Ivana Cankarja. Po letu 1910 je Slatnar v tisk prejel od Schwentnerja še več Cankarjevih del (Hlapci [1910], Bela Krizantema [1910], Volja in moč [1911], Milan in Milena [1913], Grešnik Lenart [1921] in Romantične duše [1922]. Po letu 1905 se je tiskanju priložnostnih tiskov in leposlovnih del pridružil tudi periodični tisk: najprej je začel izhajati politični tednik Naš list, h kateremu je junija 1905 začel kot lokalna priloga začel izhajati Kamničan. Leta 1906 je Slatnar začel izdajati štirinajstdnevnik Mladoslovenec, ki je svoje poslanstvo videl predvsem v razsvetljevanju kmečkega prebivalstva, še posebej na Koroškem in Štajerskem. Leta 1913 je prevzel tiskanje Preporoda. Slatnar je kupil celo cirilske črke, da bi lahko srbske prispevke objavil v izvirni pisavi. Leta 1914 je tiskal tudi časopis Glas Juga, ki je izšel samo v dveh številkah. Istega leta je pri njem izšla tudi brošura Klic od Gospe svete, ki je izšla ob 500-letnici zadnjega ustoličevanja koroških vojvod. Frančiškani so pri njem leta 1915 tiskali svoje Cvetje z vrtov sv. Frančiška, v katerem je svoje jezikoslovne razprave objavljal tudi p. Škrabec. Za slovenske žene je tiskal Slovensko gospodinjo (1905-1914) in Ženski list (1913). Med drugim je izdajal tudi razglednice v črnobeli tehniki in v trobarvnem tisku.

V Kamniku so po njem poimenovali ulico.

Vnos: AK


Nazaj Naprej