A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Valerija Heybal (vir: Kamniški zbornik 14, 1998.)

Galerija slik
Viri in literatura

Bedina, Katarina: Valerija Heybal (19181994): sopranistka, operna primadona, v Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 563566.

Bedjanič, Peter: Valerija Heybal, v Kamniški zbornik (1998), letnik 14, 108111.

Hieng, Primož: Sopranistka pred smrtjo pozabljena in razočarana, Slovenske novice, št. 19, let. 26 (20. 1. 2016), str. 6.

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007, 5261.

Kotnik, Andrej: Pogledi v delovanje Komunistične partije na Kamniškem v prvih povojnih letih, v Kamniški zbornik 21 (2012), str. 79-95.

Kuret, Primož: Sto slovenskih opernih zvezd, Ljubljana, 2005.

Košir, Marko; Bedjanič, Peter: Valerija Heybal : pozabljena slovenska primadona, Maribor, 2017.

Mager, Ingrid: Blišč in beda operne dive, Dnevnik, št. 16, let. 66, (20. 1. 2016), str. 28.

Nepozabni operni glas: Valerija Heybal (katalog), Kamnik, 1996.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, AL, Ljubljana, 2008.

Petrovec Katja: Ploskali so ji ves odmor in 25 minut po premieri, Nedeljski dnevnik, 12. 10. 2016, str. 6.

Sadnikar, Niko: In memoriam: Valerija Heybal, Kamniški občan, (1994), letnik 33, številka 18, str. 9.

Slovenski veliki leksikon, HO, Ljubljana, 2004.

Natisni

Valerija Heybal

glasbenica, operna pevka, prejemnica Prešernove nagrade.

* 16. 1. 1918, Kamnik
18. 9. 1994, Ljubljana


Območje delovanja: Beograd, Ljubljana.


Ena največjih slovenskih opernih pevk, sopranistk, vseh časov se je rodila v Kamniku v družini kamniškega organista in zborovodje Josipa Heybala in njegove žene Cecilije, rojene Matičič. Bila je sestrična častnega občana mag. Ceneta Matičiča. Komaj štiriletna je že nastopila kot solistka na koru kamniške župnijske cerkve, in sicer ob spremljavi očeta. Kot gimnazijka je študirala violino na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Pri uglednem zagrebškem pedagogu Franu Župevcu je že leta 1936 začela s študijem solopetjaNa odru ljubljanske opere je debitirala že po dveh letih študija, februarja 1938, stara komaj dvajset let in sicer kot Djula v Gotovčevi operi Ero z onega sveta. Že s svojim prvim nastopom je navdušila občinstvo in kritike

Študij solopetja je nadaljevala na Državnem konservatoriju kot študentka Julija Betetta, ki ji je ostal mentor tudi kasneje, ko je bila že angažirana v Beogradu. V sezoni 1938/1939 je v ljubljanski operi nastopala kar v trinajstih vlogah, med drugim tudi kot Tatjana v operi Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega. Svoj repertoar je širila izredno hitro. Tatjani je sledila Dvořákova Rusalka, njej pa zahtevna naslovna vloga pri krstni izvedbi opere Kleopatra Danila Švare. V sezoni 1940/1941 je v spominu občinstva ostala kot Janačkova Jenufa, kot Margareta v Gounodovem Faustu (en). Sezono 1941/1942 je začela v naslovni vlogi Verdijeve opere Aida, kmalu zatem je blestela z vlogo Čo-čo-san v Puccinijevi Madame Butterfly, s katero je po 2. svetovni vojni navduševala tudi po Jugoslaviji in Evropi. V sezoni 1942/1943 je ljubljansko občinstvo navdušila kot Massenetova Thais (en) in Martokle v D'Albertovi operi Mrtve oči. Zatem je Heybalova nekaj časa pela samo še velike vloge: Leonora v Verdijevem Trubadurju, Mimi v La Boheme, Donna Marta v Mozartovem Don Juanu, Massenetova Manon (en) in Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju (en) pri slednjem je svojo narodno zavednost dokazala tudi s tem, da je bila najglasnejša med tistimi, ki so se uprli temu, da bi operni ansambel, kljub nemški okupaciji, opero naštudiral v nemščini

Po drugi svetovni vojni je bila obsojena pred ljubljanskim Sodiščem narodne časti, skupaj s Cirilom Debevcem in drugimi umetniki, ker se ni držala s strani Osvobodilne fronte (OF) zapovedanega medvojnega kulturnega molka. Nekaj tednov, do pomilostitve avgusta 1945, je preživela zaprta v Kočevju v delovnem taborišču. V prvih povojnih letih so imele prednost uprizoritve opere slovanskih skladateljev. Vlogam, ki jih je iz repertoarja slovanskih avtorjev pela že prej, je dodala še vlogi Jaroslavne v Borodinovi operi Knez Igor in Lizo v Pikovi dami (en) Petra I. Čajkovskega. Pela je tudi naslovno vlogo pri krstni uprizoritvi Švarove opere Veronika Deseniška (1946). V povojnem obdobju se je prvič lahko predstavila tudi širšemu jugoslovanskemu občinstvu. Leta 1949 se je v Ljubljani udeležila pevskega tekmovanja, na katerem je zasedla prvo mesto, leta 1950 pa je na tekmovanju v belgijskem Veviersu (en) prejela skupno nagrado vseh kategorij. Prešernovo nagrado je prejela leta 1949 za vlogo Tosce v Puccinijevi istoimenski operi in Leonore v Beethovnovemu Fideliu (en). Kljub velikim uspehom je med pevko in vodstvom opere nenehno prihajalo do sporov, katerim je izbil dno njen nastop na koncertu v ljubljanski frančiškanski cerkvi, zaradi česar je sredi sezone 1947/1948 zapustila Ljubljano in odšla v Beograd

V beograjski operi (sr) je Valerija Heybal ostala vse do leta 1971, z izjemo dvoletnega angažmaja v bernski operi (de) v letih 19521954. Enega od vrhuncev kariere je z beograjskim opernim ansamblom dosegla v vlogi Magde Sorel v operi Konzul (en) Giancarla Menottija, s katero je beograjska opera gostovala tudi v Ljubljani. V petdesetih letih je veliko gostovala po Evropi z beograjsko opero. Samostojne turneje pa so jo pripeljale v Izrael, Veliko Britanijo in Belgijo, v tem času je sprejela tudi polovični angažma v Bernu. V Slovenijo se je občasno vračala. Po upokojitvi leta 1971 se je vrnila v Ljubljano in nastopala le še priložnostno. Njen zadnji recital v Kamniku je bil 19.2.1977 v Razstavišču Veronika, na slovesnosti ob obletnici rojstva slikarja Ivana Vavpotiča. Zadnja leta je zaradi slabega duševnega zdravja preživela v bolnišnici. Umrla je leta 1994.

Vnos: AK


Nazaj Naprej