A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

France Stele ok. leta 1932 (vir: Wikipedija).

Galerija slik
Viri in literatura

Capuder, France: Znameniti možje iz kamniškega okraja, v Na bregovih Bistrice, Kamnik, 1938.

Dr. France Stele, Kamniški občan (1971), letnik 10, številka 6/7, 7.

Enciklopedija Slovenije, zv. 12, Ljubljana, 1998.

Jerin, Anja: Kamnik in Kamničani: življenje in delo pomembnih Kamničanov in njihov vpliv na razvoj mesta od 19. stoletja naprej (diplomska naloga), Kamnik, 2007, 62-70.

Kač, Maja: "Ne gre za krizo umetnostne zgodovine, temveč humanistike nasploh", rtvslo.si (23. 6. 2016)

Klemenc, Alenka: Upodobitve dr. Franceta Steleta, v Kamniški zbornik (2000), letnik 15, 64-75.

Lesar, Marko: Ob stoletnici rojstva prof. Franceta Steleta, Kamniški občan (1986), letnik 26, številka 3, 5.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2008.

Slovenski biografski leksikon 1925-1991, elektronska izdaja, SAZU, 2009.

Stanonik, Marija: Folkloristični portreti iz 20. stoletja : do konstituiranja slovenske slovstvene folkloristike, Ljubljana, 2013, 277-288.

Stele, Matej: Rodbina Stele, v Zlati hrib: pravljice in povedke iz Tunjic in okolice, Kamnik, 2013.

Učakar, Ivanka: Dva kamniška Franceta in slovenski center PEN, v Kamniški zbornik (2006), letnik 18, 101-106.

Poglejte še
Natisni

France Stele

akademik, častni občan/meščan, doktor znanosti, konservator, prevajalec, restavrator, umetnostni zgodovinar, univerzitetni profesor, urednik, zbiralec ljudske kulturne dediščine.

* 21. 2. 1886, Tunjice
10. 8. 1972, Ljubljana


Območje delovanja: Ljubljana, Slovenija.


Bil je najstarejši od šestih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval v Tunjicah in v Kamniku. Po zgodnji materini smrti, sta njega in brata Matevža vzeli k sebi materini sestri. Tako je živel pri Svetelovih v Podgorju, brat Matevž pa se je preselil k Mlinarjevim na Perovo. V letih 1898-1906 je obiskoval gimnazijo v Kranju. Leta 1907 se je vpisal na dunajsko univerzo, na oddelek za slovansko filologijo in zgodovino ter leta 1909 na umetnostnozgodovinski oddelek, kjer je študiral pod mentorstvom dr. Maxa Dvořáka (en). Diplomiral je leta 1911 in doktoriral 1912 z disertacijo Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem. V času študija ni zanemaril domačega kraja: že kot dijak je zbiral pripovedno narodno gradivo, del katerega je bil kasneje objavljen v Etnologu (Izročilo Tomaža Steleta), v celoti pa šele leta 2013 v knjigi Zlati Hrib : pravljice in povedke iz Tunjic in okolice, ki jo je izdala Matična knjižnica Kamnik. Zbiral je tudi narodne pesmi in sodeloval pri Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi. 

Leta 1912 je postal praktikant pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov in nato prevzel službo deželnega konservatorja za Kranjsko, vodil pa je tudi referat za koroške spomenike. Med 1. svetovno vojno je v Galiciji (danes Ukrajina) padel v rusko ujetništvo, ki ga je preživel večinoma v Sibiriji. Ko se je leta 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo. Službo konservatorja je opravljal do leta 1938. Od leta 1921 je honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1960 se je upokojil, a še vedno predaval, kot zaslužni profesor  Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine, leta 1952 pa za rednega profesorja. Maja 1940 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), kjer je od julija 1940 so oktobra 1945 vodil filozofsko-filološko-historični razred, po reorganizaciji akademije pa je postal tajnik razreda za zgodovinske in družbene vede. Julija leta 1948 je postal predstojnik Sekcije za zgodovino umetnosti pri Inštitutu za zgodovino.  Od leta 1955 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in od leta 1970 tudi Srbske akademije znanosti in umetnosti. Bil je član Mednarodnega odbora za umetnostno zgodovino, dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike (en) pri UNESCO, član Mednarodnega združenja umetnosnih kritikov (AICA) (en) pri UNESCO in dosmrtni član Avstrijskega inštituta za  zgodovinske raziskave (de) na Dunaju. Pred 2. svetovno vojno je zastopal Kraljevino Jugoslavijo na mednarodnih kongresih PEN kluba v Haagu, Barceloni, Parizu in Pragi. Aktivno je sodeloval na bizantoloških (en) kongresih v Bukarešti, Rimu, Palermu in prav tako na številnih  mednarodnih kongresih za umetnostno zgodovino.

Dr. France Stele je bil začetnik spomeniškega varstva na Slovenskem. Kot konservator je slovensko spomeniško varstvo uredil po načelih A. Riegla in M. Dvořáka ("Konservirati, ne restavrirati"). Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti. Posebno pozornost je posvečal predvsem srednjeveškemu slikarstvu na Slovenskem. Prav Steletu gre zasluga, da so spomeniki Slovenije stopili iz anonimnosti v vrsto že znanih in priznanih spomenikov Evrope. Odkril in rešil je številne stenske slikarije. Že pred 1. svetovno vojno je strokovno posegel v reševanje fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom (z odkrivanjem in čiščenjem fresk je razrešil tudi vprašanje nastanka fresk) in v Millstattu na avstrijskem Koroškem, po vojni so se vrstila odkritja na VrzdencuCrngrobu, Turnišču, na Zgornjem Jezerskem, v minoritski cerkvi na Ptuju, v Vitanju itd. Ob tem delu je opredelil ikonografski sistem kranjskega prezbiterija, pogiottovsko skupino severnoitalijanskih in furlanskih slikarjev, obdelal opus Janeza Ljubljanskega, freske Andreja iz Ottinga v Slovenj Gradcu itd.

V svojem plodnem življenju je izdal preko 1000 člankov, razprav, poročil, prispevkov v leksikone in enciklopedije, esejev, in publikacij. V delu Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih: kulturnozgodovinski poskus (1924), je ovrgel miselnost o slovenski umetnosti kot umetnosti nemških in italijanskih vzorov. Na podlagi terenskega dela je napisal topografijo umetnostnih spomenikov  Politični okraj Kamnik (1922-1929), umetnostnozgodovinsko metodo je uveljavil v razpravah in pokrajinskih pregledih (npr. Umetnost v Primorju, 1960), v študijah je obravnaval delo arhitekta Jožeta Plečnika (Napori, 1955), v sodelovanju z njim je objavil knjigo Architectura  perennis (1941). Prispeval je številna gesla v leksikonih, zlasti v Thieme-Beckerjebvem Allgemeines Lexikon der Bildenden Künstler. Urejal je revijo Dom in svet, na Dunaju revijo Zora, v Ljubljani sam ali z drugimi Kroniko slovenskih mest, in Zbornik za umetnostno zgodovino. Pomembnejša strokovna dela so še: Celjski strop (1929), Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (1931), Umetnost Zapadne Evrope (1935), Monumenta artis Slovenicae (1935, 1938), Cerkveno slikarstvo med Slovenci I (1937), Ptujska gora (1940, 1966), Slovenske Marije (1940), Slovenski slikarji (1949), Ivan Grohar (1960), Crngrob (1962), Arh. Jože Plečnik v Italiji 1898-1899 (1967), Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja (1969), Slovenski impresionisti (1970), Gotsko stensko slikarstvo (1972).

Za obsežno znanstveno delo je prejel več visokih priznanj: leta 1935 je bil imenovan za častnega konzula Poljske, leta 1962 je prejel zlati doktorat (de) dunajske univerze, leta 1968 častni doktorat ljubljanske univerze, leta 1966 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Red zaslug za narod z zlato zvezdo ter Herderjevo nagrado (en). Leta 1971 je za dolgoletno delo in velike uspehe na področju slovenske in jugoslovanske umetnostne zgodovine prejel listino častnega občana Kamnika. Od 20. marca 1975 se po njem imenuje Umetnostnozgodovinski institut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, od leta 1990 pa Slovensko konservatorsko društvo vsako leto podeljuje zaslužnim slovenskim konservatorjem Steletove nagrade in priznanja. V Kamniku smo po njem poimenovali ulico - Steletova cesta in mu leta 1987 postavili spomenik pred osnovno šolo v Tunjicah. Avtor spomenika je akademski kipar Stojan Batič.

Vnos: AK


Nazaj Naprej