Josip Ogrinec je bil rojen v Podgorju pri Kamniku. Leta 1851 je začel pri kamniških frančiškanih obiskovati normalko, ki jo je končal v šolskem letu 1855/1856. V letih 1856-1864 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Po končani gimnaziji je želel študij nadaljevati na prirodoslovni fakulteti na Dunaju, a se je podredil materini želji in vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je ostal do leta 1866. Po izstopu iz ljubljanskega semenišča je leta 1866 odšel v Zagreb, kjer se je vpisal na pravno akademijo in se preživljal kot učitelj. Še istega leta se je iz Zagreba odpravil  na Dunaj in se tam vpisal na študij naravoslovja. Spomladi leta 1870 je odšel v Gradec, kjer se je preživljal kot privatni učitelj. Leta 1872 se je zaposlil kot pripravnik na gimnaziji v Novem mestu, kjer je ostal do leta 1873. Leta 1878 je postal profesor na gimnaziji v Vinkovcih na Hrvaškem. Leta 1878 je v Budimpešti opravil profesorski izpit iz prirodopisa kot glavnega predmeta ter matematike in fizike kot stranskih predmetov. Star 35 let je umrl za srčno hibo.

S pisanjem je pričel že v ljubljanskem  semenišču. Ukvarjal se je s poezijo, pripovedno prozo in dramatiko. Opise in doživljaje iz narave je z naslovom Obrazi iz narave je objavljal v Slovenskem glasniku (1868), Glasniku (1869), Besedniku (1869) in Zvonu (1870). Nato se je posvetil »obrazom iz narodnega življenja«, med najznačilnejšimi sta Cunjar in Vaškega šolnika nedelja (oboje Zora 1872). Pisal je tudi daljše novele in povesti iz kmečkega življenja Čast in sramota (Slovenski narod, 1876) ter z zgodovinsko snovjo Vojnimir ali poganstvo in kerst (1871), ki pripoveduje o slovenski zgodovini v 8. stoletju. Prevedel je nekaj manj znanih odrskih del, sam pa je napisal čitalniški igri V Ljubljano jo dajmo! (1869), ki jo je leta 1869 v osmem zvezku izdala Slovenska Talija in Kje je meja? (1879). Ogrinec je v svojih »obrazih« z opazovanjem, posnemanjem in opisovanjem stvarnosti kazal slovenski književnosti pot v realizem. Svoja dela je le redko podpisoval, raje je uporabljal več psevdonimov.

Bil je stric bratov Alojzija, Josipa in Iva Benkoviča. V Kamniku je po njem poimenovana ulica.