Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Ciril Jeglič (vir: Ilustrirani Slovenec, leto 4, št. 24 (10.6.1928), str. 187).

Galerija slik
Spominska plošča na upravni zgradbi Arboretuma Volčji Potok.
Arboretum Volčji Potok
Viri in literatura

Adamič, France: Spremna beseda. V: Jeglič Ciril: Med ljudmi in rastlinjem, Ljubljana, 1979.

Enciklopedija Slovenijezv. 4, Ljubljana, 1990.

Jeglič Ciril: Med ljudmi in rastlinjem, Ljubljana, 1979.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikonA–L, Ljubljana, 2008.

Pogačar Špenko, Andreja: Ob stoletnici rojstva Cirila Jegliča. V: Kamniški zbornik XIV (1998), str. 128-132.

Slovenska biografija

Poglejte še

Wikipedia (sl)

Natisni

Ciril Jeglič

agronom, dendrolog, pesnik, pisatelj, učitelj, univerzitetni profesor.

* 26. 1. 1897, Gabrovka
12. 8. 1989, Radovljica





Agronom in dendrolog Ciril Jeglič se je rodil leta 1897 v Sv. Križu pri Litiji (danes Gabrovki) kot tretji izmed osmih otrok. Oče Janko Nepomuk Jeglič je bil doma iz Tuhinjske doline in je bil po poklicu učitelj. Zato se je družina večkrat selila, od leta 1904 pa so živeli v Ljubljani. Mati Minka roj. Mal je bila doma iz Peč pri Moravčah. Njegov stric je bil zgodovinar dr. Josip Mal. Osnovno šolo in Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani. Po maturi leta 1916 je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in poslan na fronto. Leta 1917 se je v vojaškem okrevališču na Zgornjem Štajerskem med čakanjem na odpust iz vojske odločil za študij agronomije. Vpisal se je na višjo agronomsko šolo na Dunaju (Hochschule für Bodenkultur [de] ), kasneje je študiral na Kmetijsko-gozdarski fakulteti v Zagrebu in leta 1922 diplomiral.

Po končanem študiju primerne zaposlitve ni našel, ampak je opravljal več služb za krajši čas. Med letoma 1922 in 1924 je služboval na državnem posestvu Belje v Baranji (en), na gradu Dornava, v Mariboru in Ljubljani. Jeseni 1924 je postal suplent na državni kmetijski šoli Grm pri Novem mestu. Po opravljenem profesorskem izpitu je bil leta 1926 imenovan za profesorja predmetov o rastlinah na omenjeni šoli, zaradi smrti ravnatelja je leta 1926 šolo krajši čas tudi vodil. Leta 1928 se je zaposlil na srednji kmetijski šoli v Mariboru, vendar je bila šola še istega leta zaradi vmešavanja v politiko prestavljena v Bukovo (sr) pri Negotinu. Vrnil se je v Ljubljano in se zaposlil na magistratu, kjer je postal mestni agronom in gozdar ter referent za pasje takse. V letih 1929 in 1930 se je izobraževal v Berlinu ter si nabiral prakso v botaničnem vrtu Dahlem (en), Charlotteburgu (en) in eni od berlinskih drevesnic. V začetku leta 1932 je prevzel vodenje novoustanovljene srednje vrtnarske šole v Božjakovini na Hrvaškem, obenem ga je zagrebški župan imenoval za svetovalca pri upravljanju mestnih parkov. Leta 1934 je bil imenovan za načelnika odseka za mestne nasade v Zagrebu. Maja 1940 se je vrnil v Ljubljano in prevzel službo referenta za vrtnarstvo pri banski upravi dravske banovine.

Po koncu druge svetovne vojne je leta 1945 postal referent za vrtnarstvo pri slovenski Narodni vladi. Leta 1946 je bil imenovan za ravnatelja vrtnarskega inštituta s sedežem v Šoštanju, obenem je poučeval na srednji vrtnarski šoli v Celju. V začetku leta 1950 je bil izvoljen za izrednega profesorja na Agronomski in gozdarski (danes Biotehniški) fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je predaval vrtnarstvo in pejsažno dendrologijo. Med letoma 1950 in 1961 je predaval tudi osnove praktične dendrologije na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani. Zaradi zdravstvenih razlogov se je jeseni leta 1957 upokojil, vendar je ostal dejaven v svoji stroki. Leta 1976 je za svoje delo prejel Jesenkovo priznanjeUmrl je leta 1989 v Radovljici.

V času po koncu druge svetovne vojne je sodeloval pri varstvu naravne dediščine in urejanju zelenih površin. Prenovil je botanični vrt Alpium Juliana v Trenti, pomagal je pri ozelenitvah in urejanju urbanih območij (Primorska, Velenje, Reka, Brioni, Ohrid, Skopje, Ljubljana, Sežana, Novi Sad, Varaždin, itd.). Veliko časa je posvetil vzdrževanju in urejanju Arboretuma v Volčjem potoku. Sodeloval je z Leonom Souvanom pri prizadevanjih, da se Souvanov park izloči iz tedanjega agrarnoreformnega sklada in ustrezno zaščiti. Po Souvanovi smrti si je prizadeval, da bi park prišel v upravo Agronomske in gozdarske fakultete. To mu je uspelo leta 1952, ko je bila sprejeta odločba o ustanovitvi Arboretuma v Volčjem potoku. Z omenjeno odločbo je bil imenovan za kuratorja arboretuma. Izdelal je generalni ureditveni načrt, lotil se je tudi terenskega dela. Park je zasnoval tako, da je ohranil najstarejši del, zgrajen v strogo formalnem (geometrijsko pravilnemstilu, sosednji deli pa prehajajo v sproščeno obliko po naravnih motivih. Zavzemal se je za obnovo dvorca Volčji potok, ki bi bistveno dopolnil "francoski park", obenem pa poudaril dve obdobji nastanka parka. Tudi po upokojitvi je skrbel za razvoj arboretuma kot svetovalec, v letih 1964 in 1965 je bil predsednik arboretumskega sveta.

Napisal je vrsto literarnih (pesmi, črtice) in strokovnih besedil. Prve literarne poskuse je objavljal v Vrtcu, v Domu in svetu je pesmi in črtice objavljal pod psevdonimom Jože Plot. Med prvo svetovno vojno je objavljal črtice iz vojnih časov. Leta 1924 je izdal zbirko črtic Obrazi, ki je predtem izhajala v mesečniku Gruda. Prve strokovne članke je objavil leta 1922 v Kmetovalcu, med letoma 1923 in 1948 je objavil vrsto člankov v glasilu Sadjar in vrtnar. Mnogo člankov je objavil tudi v srbohrvaškem časopisju in povojnih slovenskih strokovnih časopisih. Napisal je tudi okrog deset strokovnih knjig, med katerimi velja omeniti: O vrtovih in vrtni umetnosti (1943), Arboretum Volčji potok (1956), Alpski vrt Juliana v Trenti (1963) ter Med ljudmi in rastlinjem (1979).

Vnos: MS


Nazaj Naprej