Literarni zgodovinar Fran Vidic se je rodil leta 1872 v Preboldu v družini učitelja Jožefa in Marije, roj. Medved. Osnovno šolo je obiskoval v Preboldu (1878-1885), gimnazijo (1885-1893) pa v Celju. Po nasvetu Vatroslava Oblaka je na Dunaju študiral slavistiko, klasično filologijo in zgodovino. V času študija je bil skupaj z Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem  član literarnega kluba na Dunaju. Promoviran je bil leta 1898 z disertacijo o Valentinu Vodniku. Ob koncu študija je krajši čas poučeval na gimnaziji v Mariboru, nato se je zaposlil na notranjem ministrstvu na Dunaju kot urednik slovenske izdaje državnega zakonika (v obdobju 1898-1918 je pripravil 20 letnikov). Med letoma 1900 in 1903 je ob delu študiral pravo in honorarno poučeval na Terezijanski akademiji.

Po razpadu Avstro-Ogrske ga je Država SHS imenovala za svojega predstavnika pri mednarodni komisiji za ureditev uradniških vprašanj ter likvidacijske komisije na področju sociale in zdravstva. Leta 1921 je bil imenovan za tiskovnega referenta pri predsedstvu Narodne vlade za Slovenijo, leta 1922 je postal referent za znanost, umetnost in občo kulturo pri inšpektoratu za prosveto in vere pokrajinske uprave v Ljubljani. Upokojil se je leta 1927. Tega leta se je potegoval za mesto upravnika Slovenskega narodnega gledališča, vendar ni uspel.

Po upokojitvi je živel v Kamniku. Leta 1933 je postal načelnik kamniške Meščanske korporacije, leta 1936 je postal član banovinskega sveta za kamniški okraj. V Kamniku je bil dejaven tudi na socialnem in kulturnem področju. Med drugo svetovno vojno se je prizadeval za ohranitev dragocene knjižnice kamniškega frančiškanskega samostana. Proti koncu leta 1943 je bil izdan kot aktivist Osvobodilne fronte in bil 7. decembra 1943 aretiran. Zaprt je bil v taborišču v Begunjah in bil skupaj s 25 talci (večinoma Kamničani) 31. januarja 1944 ustreljen kot povračilo za likvidacijo sodelavca gestapa.

V literarnih polemikah je prvič nastopil leta 1894 in sicer kot zagovornik t.i. nove struje, pridružil se je tudi novostrujarskemu krožku Frana Govekarja. Kasneje se je približal moderni in bil član Slovenskega literarnega kluba na Dunaju (mdr. so bili člani kluba Ivan Cankar, Oton Župančič in Fran Eller). Bil je celo predviden za urednika slovenske revije na Dunaju, v kateri bi objavljali ustvarjalci slovenske moderne, ki pa ni izšla. 

Pisal je članke o protestantizmu, razsvetljenstvu, Jerneju Kopitarju, Vuku Stefanoviću Karadžiću, Francetu Prešernu itd. Pisal je tudi kritike leposlovnih in strokovnih del. Na podlagi svoje disertacije je napisal monografijo o Valentinu Vodniku. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem, večinoma del slovenskih pripovednikov v nemščino. Leta 1901 je v samozaložbi izdal knjigo nemških prevodov Prešernovih pesmi Poesien, izkupiček pa namenil za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani. Uporabljal je vrsto psevdonimov (glej Slovenska biografija).

Gmotno je podpiral slovenske umetnike, med drugim Franca Bernekerja, Ivana Cankarja, Ivana Vavpotiča in Ivana Groharja. Zbral je precej umetnin vidnih slovenskih likovnih ustvarjalcev.

Vnos: MS