V osnovni šoli v Tittmoningu (en) je dobil veselje do risanja. Oče ga je poslal za trgovskega vajenca v Salzburg, kjer je proste ure prebil pri slikarju in arhitektu Georgu Petzoldtu (de) ali se učil petja in violine. Menda se je nameraval ukvarjati z gledališčem, a so ga prijatelji pregovorili, da je namero pustil, kar ga je še bolj nagnilo k slikarstvu. Ukvarjanje s trgovino ga je pripeljalo v Celovec in Gradec. Tu je trgovski poklic opustil in se leta 1831 vpisal na slikarsko akademijo, ki jo je vodil  Josef August Stark (1782-1838) (de). Študij je  leta 1834 končal kot najboljši med vrstniki. Istega leta se je v Gradcu poročil s Terezijo Friedrich, s katero sta imela 9 otrok. Po šolanju v Gradcu se izobraževal na študijskih potovanjih po Italiji, predvsem v Benetkah in Padovi, kjer je kopiral Tizianova in Veronesejeva dela. Študijsko je potoval tudi po Nemčiji, kjer se je v Münchnu učil tehnike slikanja fresk. Slogovno se je približeval romantikom, vendar delal samostojno. 

Iz Gradca je prišel v Ljubljano za učitelja risanja in slikanja na trgovski šoli Jakoba Mahra in osnoval lastno risarsko šolo, ki je imela veliko učencev, med njimi tudi Antona Karingerja in Ivana Franketa. Poleg poučevanja je mnogo slikal. Njegovih slik je okoli tisoč: 252 krajinskih slik, 138 oltarnih podob, vsaj 11 križevih potov, 93 fresk raznih velikosti, mnogo portretov, arhitektonskih in figuralnih slik ter zlasti več božjih grobov. Zaslužen je za oživitev stenskega slikarstva na Slovenskem. Izdeloval je tudi gledališke scene in druge dekoracije. Deželni muzej v Ljubljani (danes Narodni muzej Slovenije) je leta 1911 kupil 79 njegovih pokrajinskih akvarelov in 6 oljnih slik. Poleg portretov, med katerimi je najbolj znan po spominu naslikani portret Franceta Prešerna, je zapustil eno najobsežnejših zbirk upodobitev slovenskih krajev. Prehodil je skoraj vso Kranjsko in kraje risal v skicirko, nekatere je nato naslikal v akvarelu, olju ali temperi. Njegove upodobitve krajev zaznamujejo topografska natančnost, pravljično razpoloženje in folklorna štafaža. Pomembna je tudi njegova zbirka risb slovenskih narodnih noš, ki so nastale po naročilu Emila Korytka. Leta 1844 je dvanajst upodobitev narodnih noš izšlo v Carnioliji, leta 1863 je kolorirano izdajo oskrbel Jožef Blaznik. Leta 1867 se je preselil v Gradec. Tudi njegov sin Ludwig Kurz zum Thurn in Goldenstein (1850-1939) (de) je bil slikar.

Goldenstein je deloval tudi na Kamniškem. Leta 1847 je obnovil, med 2. svetovno vojno uničeno, oltarno podobo sv. Martina v župnijski cerkvi v Šmartnem v Tuhinju. Za stranski oltar iste cerkve je izdelal tudi oltarno podobo z angelom varuhom. Nekoliko kasneje je s freskami poslikal stene prezbiterija župnijske cerkve v Kamniku, ki pa jih je že leta 1882 nato večinoma preslikal Matija Koželj. Na mestu današnje Koželjeve Zadnje večerje so bili Trije kralji; ostale freske so prikazovale iste scene kakor kasneje Koželjeve. Na upodobitvi Jezusovega rojstva je bil zadnji pastir od strani prižnice slikarjev avtoportret. Obrnjen je bil k oltarju in imel klobuk na glavi. Za Kamniško župnijsko cerkev in cerkev Marijine in Jožefove zaroke na Žalah je naslikal tudi križeva pota, oba leta 1852. Upodobil je mesto Kamnik, notranjščino cerkve na Sv. Primožu (izšla 1848 v Carnioliji) ter več lokacij v dolini Kamniške Bistrice.

Vnos: AK