Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Peter Naglič s fotografsko opremo v svojem ateljeju v Šmarci okoli leta 1902 (vir: Matjaž Šporar, zasebni arhiv.)

Galerija slik
Prva datirana fotografija Petra Nagliča: kabinetni portret iz leta  1899.
Peter Naglič prvič kot vojak leta 1915.
Peter Naglič  leta 1946.
Viri in literatura


Dular, Andrej: Nagličeva ščetkarska obrt v Šmarci pri Kamniku,  Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, Letn. 26 = 77 (2016), str. 227-237.

Dular, Andrej: Od domačega praga do Jeruzalema : občasna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, letn. 23 = 74 (2013), str. 371-378.

Frelih, Marko: Terra sancta 1910, Stična, 2013.

Humar, Janez:
Tovarna ščetk in čopičev brata NagličV: Kamniški zbornik (1996), letnik 13, str. 64-72

Jenko, Borut; Šporar, Matjaž: Poduku in razvedrilu : razstava ob 110-letnici ustanovitve prvega posvetnega društva v homški župniji in 110-letnici izgradnje Društvenega doma na Homcu: razstavni katalog, Homec, 2018.

Naglič, Peter: Moje življenje v svetovni vojni: fotodnevnik vojaka (1914-1918)=La mia vita nella Grande Guerra: fotodiario di un soldato (1914-1918), Ljubljana, 2007.

Naglič, Peter: Od domačega praga do Jeruzalema: fotografski zapisi Petra Nagliča 1883-1959, Ljubljana, 2013.


Špiček, Miha: Romanje na Svete Višarje : panojska razstava pred gostiščem Locanda al Convento, Višarje, Italija, Etnolog : glasnik Slovenskega etnografskega muzeja, letn. 26 = 77 (2016), str. 259-262.

Šporar, Matjaž: Fotografski zapisi ščetkarskega mojstra Petra Nagliča (1883-1959) iz Šmarce pri Kamniku. V: Kamniški zbornik (2014), letnik 22, str. 363-389

Torkar, Zora: Skozi objektiv Petra Nagliča, Kamnik, 2009.

Žajdela, Ivo: Od Šmarce do Jeruzalema, v: Demokracija (13. marec 2014), leto 19, št. 11, str. 48-50

Poglejte še

Fotograf Peter Naglič – kronist svojega časa: predstavitev Petra Nagliča, Frančiškanski samostan Kamnik, 21. 11. 2014 (Youtube)

Izjemno bogata fotografska dediščina Petra Nagliča (na domzalec.si)

Kač, Maja: Peter Naglič: v veliko vojno s fotoaparatom v rokah, rtvslo.si, 14. 2. 2015.

Matjaž Šporar: Moj ded Peter Naglič, podjetnik in fotograf iz Šmarce (na www.demos.nakamniskem.si)

Neveljski mamut (Kamra.si)

Od domačega praga do Jeruzalema, občasna razstava (na etno-muzej.si)

Odprtje fotografske razstave Terra Sancta 1910 (na katoliska-cerkev.si)

Peter Naglič (na smarca.net)

Slovenski etnografski muzej: Spletne zbirke - Peter Naglič

Stare slike (na cerknica.org)

Sveta dežela se je skrivala na podstrešju (na družina.si)

Utrip Šmarce 1910-30 (na mojalbum.com)

Z vojnimi ujetniki prenatrpan grad, v katerem je zaživela prava skupnost (na rtvslo.si)

Natisni

Peter Naglič

fotograf, tovarnar.

* 26. 6. 1883, Šmarca
28. 7. 1959, Šmarca


Območje delovanja: Kamnik.


Peter Naglič se je rodil v Šmarci pri Kamniku v družini, ki se je ukvarjala s ščetkarstvom, poklicem, kateremu je tudi sam posvetil življenje. Iz ščetkarske obrti se je postopno razvilo družinsko podjetje, ki ga je vodil njegov oče Jožef Naglič (1859-1922). Mati Marija Peterlin je bila doma iz Preserij pri Radomljah. Po materini strani je bil Naglič bratranec pravnika in športnika Maksa PeterlinaLjudsko šolo je obiskoval na Homcu med letoma 1890 in 1897, nato se je kot ščetkarski vajenec v obdobju 1898-1901 izučil pri očetu. Kot ščetkarski pomočnik je izkušnje pridobival tudi pri mojstru A. Schmidtu v Gradcu v letih 1911-1914.

Čas, ki ga je preživel kot vojak v prvi svetovni vojni je popisal v kombinaciji dnevniških in spominskih zapisov. Mobiliziran je bil že 12. decembra 1914, dne 15. februarja 1915 pa je bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu na Vrhniki. Na Vrhniki se je srečal z vsemi težavami vojaškega življenja, med drugim prevelikimi ali premajhnimi oblačili, mrazom, snegom in ušmi. Odhoda na fronto ga je obvarovalo slabo zdravstveno stanje, posledica težkega vojaškega življenja. Maja 1915 je bila njegova enota premeščena na Štajersko, Naglič pa je z nekaj vojaki ostal v Ljubljani za potrebe vojaške službe v mestu. S tem je bila njegova vojaška "kariera" dokončno omejena na opravljanje nalog v zaledju, na fronto pa ni šel. V Ljubljani je opravljal različne naloge: pretovarjal je strelivo in vojaško opremo, opravljal je stražarsko službo na mostu čez Savo, nekaj časa je bil celo v strelskem vodu za izvrševanje smrtnih obsodb. Januarja 1916 je bil premeščen na Ljubljanski grad, v oddelek stražarjev v karantenski postaji za vojne ujetnike. Razlog za premestitev na grad je bilo dobro poznavanje ščetkarske obrti, za katero so usposabljali vojne ujetnike. Dnevniški zapiski se končajo v decembru 1917. Poročil se je leta 1920 in si z Marijo Bonač ustvaril številčno družino s petimi otroki.

Na dan, ko je nastala Kraljevina SHS, se je zaposlil kot delovodja v očetovem podjetju in to delo opravljal do leta 1922, ko sta z bratom Karlom podjetje prevzela. Ščetkarstvu je posvetil večino življenja, saj mu je bilo tako poklic, kot področje raziskovanja in študija. Veliko časa je posvečal izboljšanju tehnologije in dognanja uporabil v proizvodnji. V delovni proces je uvajal nove tehnologije in materiale, zato se je podjetje pod njegovim vodstvom močno razvilo. Največji razcvet je tovarna doživela med letoma 1930 in 1935, ko je zaposlovala med 35 in 40 delavcev. Svetovna gospodarska kriza pa je zahtevala svoj davek in leta 1935 so morali nekaj delavcev odpustiti. Po drugi svetovni vojni podjetje ni bilo nacionalizirano, se je pa število zaposlenih postopno zmanjševalo (do leta 1950 na le 7 delavcev) in vidno nazadovalo. Brata Naglič sta morala dejavnost ponovno registrirati. Registrirala sta vsak svojo ščetkarsko obrt in svoje delavce, delo pa si razdelila z medsebojnim dogovorom.

Peter Naglič se je zanimal za novosti na različnih tehničnih področjih, marsikatero med njimi je skupaj z očetom in drugimi sodelavci tudi preizkusil ali kupil. Eno teh področij je bila fotografija. Za fotografijo se je navdušil že zelo zgodaj, verjetno še pred letom 1900. Njegova fotografska zbirka obsega preko 10.000 steklenih in celuloidnih negativov ter njim pripadajočih pozitivov, ki so nastajali med letoma 1899 in 1959. Najzgodnejša znana fotografija je avtoportret iz leta 1899. Večji del zbirke je popisal avtor sam, saj je vodil zgledno evidenco posnetkov. Fotografije je lepil na kartone, jih sistematično urejal v tematske albume in zgibanke, ter jim pripisal pripadajoče podatke. Beležil je kraj in čas fotografiranja ter opisal vsebino. Med letoma 1900 in 1930 je fotografiral na steklene negative, z letom 1931 pa je začel uporabljati celuloidni film. Nitratne filme je izjemoma uporabil že leta 1910 na romanju v Sveto deželo. Tudi za celuloidne filme je vodil skrbno evidenco, ki pa se ni ohranila v celoti. Po letu 1940 je fotografiral vedno manj.

Tematsko Nagličevo fotografijo lahko razdelimo v štiri sklope: portretno (en), krajinsko, arhitekturno in dokumentarno fotografijo. S portretom se je največ ukvarjal v zgodnjem obdobju, ko si je na podstrešju domače hiše uredil atelje. V tem obdobju je portretiral tudi po naročilu in fotografije prodajal. Tudi s krajinsko fotografijo se je več ukvarjal v zgodnjem obdobju, ko je v objektiv ujel predvsem kraje in vedute kamniške okolice ter zabeležil svoje planinske izlete. Pri arhitekturni fotografiji izstopajo zunanji in notranji posnetki cerkva in sakralnih objektov ter gradbene prenove Ljubljane v 30-ih letih. Večina njegovih posnetkov pa sodi med dokumentarno fotografijo, s katero je beležil tako vsakdanje kot slovesne trenutke v ožji in širši okolici. Fotografiral je šege, društveno in družabno življenje, domačo ščetkarsko dejavnost ter gradbene posege. Pomembne so njegove fotografije povezane z verskim življenjem ter krščansko tematiko (romanja, cerkvene slovesnosti, pogrebi, itd.). Zlasti za etnološko stroko je Nagličev fotografski opus neprecenljiv vir za proučevanje lokalne zgodovine in življenja v kamniški okolici in širše v prvi polovici 20. stoletja. Med drugim je dokumentiral odkritje mamuta v Nevljah, blagoslov križa na Škrlatici ter odprtje kapele Marije Snežne na Veliki planini.

Zabeležil je tudi obdobje 1. svetovne vojne. Prve vojaške fotografije so nastale v vojašnici na Vrhniki, ko je izdeloval portrete na željo častnikov. Vendar je že takrat fotografiral tudi marsikaj drugega. Fotografiral je tudi kasneje, ko je bil v Ljubljani, njegove fotografije pa so pomemben vir o (vojaškem) življenju v mestu v tem obdobju. Motivi so različni. Fotografiral je vojne begunce, častnike, vojake, vojne ujetnike. Zanimivi so posnetki dela, ki so ga opravljali italijanski vojni ujetniki - bili so rezbarji, urarji, mizarji, čevljarji. Presenetljivi so posnetki ateljeja, ujetnika, slikarja, orkestra ter lutkovnega gledališča ujetnikov na gradu.


Pomembno vlogo v življenju Petra Nagliča so imela romanja po domovini in v tujino. Večkrat je obiskal božje poti v sosednji Italiji, med drugim je dvakrat poromal v Rim, se povzpel na znano romarsko središče Sv. Višarje, itd. Konec maja 1938 se je udeležil 34. mednarodnega evharističnega kongresa v Budimpešti, kjer je naredil več posnetkov dogajanja ter več slik znamenitosti Budimpešte. Udeležil se je odprave romarjev v Sveto deželo leta 1910. Motivi zajemajo celotno odpravo, ki se je je pod vodstvom ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča udeležilo okrog 540 ljudi in velja za največje romanje Slovencev v Sveto deželo. Ohranjenih je 197 Nagličevih posnetkov s tega potovanja.

Vnos: MS


Nazaj Naprej