Janez Parapat se je rodil v Ljubljani, oče je bil iz Istre, mati pa Nemka s Kočevskega.V Ljubljani je hodil v gimnazijo, ki jo je zaključil 1860, ko se je vpisal na bogoslovje, posvečen je bil 1864. Celo življenje naj bi bil slabotnega zdravja, kar je vplivalo na njegovo osebnost. Služboval je kot kaplan v Stari Cerkvi (1864-7), Semiču (1867-8) in Podbrezjah (1868-72), med 1872 in 1877 je bil župni upravitelj, nato je bil do 1879 kot župnik na Vranji Peči, kjer je dobil vzdevek 'palovški gospod'. Župnijo v Zagradcu je prevzel 23. februarja 1879, kjer se je prehladil in umrl za posledicami pljučnice.
Po starših ni bil Slovenec, je pa kot dijak postal navdušen Slovenec, Jugoslovan in Slovan. V gimnaziji se je zanimal za tuje jezike, zlasti za španščino in bil eden prvih, ki je prevajal iz španščine v slovenščino. Med počitnicami pri sestri v Beljaku se je začel navduševati nad botaniko in numizmatiko, takrat si je kupil prvo zbirko (ponarejenih) bronastih rimskih novcev. Kasneje je postal redni član dunajskega numizmatičnega društva. Pisati je začel kot bogoslovec v semeniškem listu Slovanska lipa in Koledarju Mohorjeve družbe ter izdal več molitvenikov. Ob koncu življenja je začel zbirati tudi slike, zapustil je tudi dva rokopisna zvezka s pregovori.
Zbiral je arhivsko gradivo in napisal več zgodovinskih člankov ter razprav v slovenščini. V njih je kritično obravnaval čas turških vpadov, kmečkih uporov, zgodovino plemiških družin (Višnjegorci, Hohenwart, Žiga Herberstein), ukvarjal se je tudi s krajevno zgodovino (Radovljica, Velesovo, Kamnik, Kočevje). Zavzemal se je za organizacijo slovenskega zgodovinskega študija, med drugim je predlagal (Slovenski narod leto 1873, št. 32), naj se posloveni Historischer Verein für Krain (Zgodovinsko društvo za Kranjsko). Od 1874 do smrti je bil odbornik Slovenske matice in deloval v odseku za izdajanje knjig. Predlagal je, naj Slovenska matica izda zgodovinsko-krajepisni slovnik vseh slovenskih pokrajin z življenjepisi slavnih mož.
Velja za utemeljitelja kamniškega zgodovinopisja. Ko je 1872 prišel na Vranjo Peč, je preiskal kamniške arhive, ki so mu bili dostopni (v svojih zapiskih toži, da mu mestnega arhiva niso dovolili pregledati) in pri tem ugotovil 165 zanesljivih letnic. Seznam njegovih zgodovinskih in književnih spisov ter prevodov obsega 63 del. Pozival je, naj se raziskuje in piše slovensko, za slovensko zgodovino pa je menil, da je bogata in pomembna tudi v evropskem oziru.
V Kamniku so po njem poimenovali ulico.
Vnos: ŠL