Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Janez Parapat (vir: Zika, I.: 750 let mesta Kamnika : iz kamniške zgodovine)

Viri in literatura

Benkovič, Josip: Janez Parapat, župnik in pisatelj, Dom in svet 22 (1894), 673, 706.

Doneski k zgodovini kranjskih mest:: Radolica, Letopis Matice Slovenske (1872, 1873), 1.

Doneski k zgodovini kranjskih mest: KočevjeLetopis Matice Slovenske (1874), 75.

Doneski k zgodovini kranjskih mest: Kamnik, Letopis Matice Slovenske (1876), 125-144.

Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Ljubljana, 1994.

Furlanski arhivi in naša zgodovina, 1874. 

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Parapat, Janez: Cesar Leopold 1. v Ljubljani, Národni koledar in letopis Matice Slovenske: za leto ... 3 (1869), 36-46.

Parapat, Janez:  Dušni vodnik v srečno večnost : molitvene bukve za bogoljubne odrašene ljudi, kteri želé v duhu in resnici Boga častiti, Ljubljana, 1878.

Parapat, Janez: Goriški nadškof dr. Frančišek B. Sedej, Koledar Družbe sv. Mohorja: za leto ... 1581-9795 (1933), 66-67.

Parapat, Janez: Letopis mesta Kranjskega (788-1870. l.), Letopis Matice Slovenske 1580-9730 (1870), 91-128.

Parapat, Janez: Svetinje škofov ljubljanskih, Letopis Matice Slovenske 2 (1869), 84-85.

Parapat, Janez: Turški boji v XV. in XVI. veku : s posebnim ozirom na Slovence, Ljubljana, 1871.

Slovenski biografski leksikon 1925 - 1991, elektronska izdaja, SAZU, 2009.

Zika, Ivan: Janez Parapat - utemeljitelj kamniške zgodovine, 750 let mesta Kamnika : iz kamniške zgodovine (Kamnik, 2011), 12.

Natisni

Janez Parapat

duhovnik, pisatelj, prevajalec, zgodovinar, župnik.

* 9. 12. 1838, Ljubljana
7. 4. 1879, Zagradec


Območje delovanja: Podbrezje, Semič, Stara Cerkev, Vranja Peč, Zagradec.


Janez Parapat se je rodil v Ljubljani, oče je bil iz Istre, mati pa Nemka s Kočevskega.V Ljubljani je hodil v gimnazijo, ki jo je zaključil 1860, ko se je vpisal na bogoslovje, posvečen je bil 1864. Celo življenje naj bi bil slabotnega zdravja, kar je vplivalo na njegovo osebnost. Služboval je kot kaplan v Stari Cerkvi (1864-7), Semiču (1867-8) in Podbrezjah (1868-72), med 1872 in 1877 je bil župni upravitelj, nato je bil do 1879 kot župnik na Vranji Peči, kjer je dobil vzdevek 'palovški gospod'. Župnijo v Zagradcu je prevzel 23. februarja 1879, kjer se je prehladil in umrl za posledicami pljučnice. 

Po starših ni bil Slovenec, je pa kot dijak postal navdušen Slovenec, Jugoslovan in Slovan. V gimnaziji se je zanimal za tuje jezike, zlasti za španščino in bil eden prvih, ki je prevajal iz španščine v slovenščino. Med počitnicami pri sestri v Beljaku se je začel navduševati nad botaniko in numizmatiko, takrat si je kupil prvo zbirko (ponarejenih) bronastih rimskih novcev. Kasneje je postal redni član dunajskega numizmatičnega društva. Pisati je začel kot bogoslovec v semeniškem listu Slovanska lipa in Koledarju Mohorjeve družbe ter izdal več molitvenikov. Ob koncu življenja je začel zbirati tudi slike, zapustil je tudi dva rokopisna zvezka s pregovori.

Zbiral je arhivsko gradivo in napisal več zgodovinskih člankov ter razprav v slovenščini. V njih je kritično obravnaval čas turških vpadov, kmečkih uporov, zgodovino plemiških družin (Višnjegorci, Hohenwart, Žiga Herberstein), ukvarjal se je tudi s krajevno zgodovino (Radovljica, Velesovo, Kamnik, Kočevje). Zavzemal se je za organizacijo slovenskega zgodovinskega študija, med drugim je predlagal (Slovenski narod leto 1873, št. 32), naj se posloveni Historischer Verein für Krain (Zgodovinsko društvo za Kranjsko). Od 1874 do smrti je bil odbornik Slovenske matice in deloval v odseku za izdajanje knjig. Predlagal je, naj Slovenska matica izda zgodovinsko-krajepisni slovnik vseh slovenskih pokrajin z življenjepisi slavnih mož.

Velja za utemeljitelja kamniškega zgodovinopisja. Ko je 1872 prišel na Vranjo Peč, je preiskal  kamniške arhive, ki so mu bili dostopni (v svojih zapiskih toži, da mu mestnega arhiva niso dovolili pregledati) in pri tem ugotovil 165 zanesljivih letnic. Seznam njegovih zgodovinskih in književnih spisov ter prevodov obsega 63 del. Pozival je, naj se raziskuje in piše slovensko, za slovensko zgodovino pa je menil, da je bogata in pomembna tudi v  evropskem oziru.

V Kamniku so po njem poimenovali ulico.

Vnos: ŠL


Nazaj Naprej