A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

Niko Kralj - Foto: Hermina Kovačič (vir: Wikipedia, z dovoljenjem avt.)

Galerija slik
Viri in literatura
Enciklopedija Slovenije, knj. 5, Ljubljana, 1991.


Hrovatin, Jasna: Niko Kralj, Ljubljana, 2010.

Hrovatin, Jasna: Niko Kralj (1920-2013): nekrolog,  Delo (22.7.2013), leto 55, št. 167, str. 8.

Kladnik, Darinka: (Ne)znani Slovenci, Ljubljana, 2017, str. 109.

Miše Miklavčič, Elvira: Slovo kralja stolov, v: Reporter (22. julij 2013), str. 84-86.

Predan, Barbara in Šubic, Špela: Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec, Ljubljana, 2011.

Natisni

Niko Kralj

arhitekt, industrijski oblikovalec, prejemnik Prešernove nagrade, sodelavec OF, univerzitetni profesor.

* 7. 9. 1920, Zavrh pri Trojanah*
15. 7. 2013, Ljubljana


Območje delovanja: Kamnik, Ljubljana.


Niko Kralj se je rodil 7. septembra 1920* v Zavrhu pri Trojanah očetu Frančišku Kralju in materi Genovefi. Oče, po poklicu mizar samouk in rezbar je sina uvedel v delo z lesom, ki je tudi kasneje ostal glavni material, s katerim se je Niko ukvarjal. Med letoma 1927 in 1932 (po drugih podatkih 1928 in 1933) je obiskoval osnovno šolo v domačem kraju, kjer se je izkazal kot odličen učenec. S finančno podporo stare mame, ki je želela, da bi nadarjeni vnuk postal duhovnik, se je vpisal na klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Ljubljani. Vendar je bil po očetovi smrti leta 1936 prisiljen šolanje opustiti. Skupaj z mlajšim bratom je prevzel očetovo obrtno delavnico ter skrb za invalidnega starejšega brata in mlajšo sestro. Kasneje se je zaposlil kot vajenec v mizarski delavnici in leta 1938 opravil pomočniški izpit iz mizarske stroke. Toda želja po izobraževanju je ostala. Ob delu je opravil izpite za nižje razrede tedanje gimnazije na Realki v Ljubljani. Tu se je pridružil krogu komunistične mladine in se zaradi svoje politične opredelitve v zadnjem razredu vpisal na gimnazijo v Senovem

Med drugo svetovno vojno se je v Kraljevi domači hiši na Zavrhu nastanil partizanski ilegalni štab za trojanski okoliš. Tu se je skrivalo precej znanih trboveljskih in zagorskih ilegalcev (mdr. Leopold Eberl, Ančka Čečeva, Sergej Kraigher). Vendar so Nemci skrivališče odkrili. Mamo Genovefo so internirali v koncentracijsko taborišče Aushwitz, kamor je prostovoljno odšla tudi Nikova petnajstletna sestra Marinka. Obe sta umrli v taborišču. Ko je Niko izvedel, da so mamo zaprli, se je zavzel zanjo, vendar so zaprli še njega. Preživel je zapore v Trbovljah, na Borlu (de) in v Mariboru ter taborišče Mauthausen. Pri tem mu je bilo v veliko pomoč znanje nemškega jezika. Jeseni 1943 so ga odpustili iz Mauthausna, vendar so ga takoj po prihodu v Maribor poslali na prisilno delo v Köflach (en, de)  v rudnik premoga. Tu je zbolel za tuberkulozo in dobil rano na želodcu. Spomladi leta 1945 je iz rudnika pobegnil in se pridružil Kamniško-zasavskemu odredu, po kapitulaciji Tretjega rajha pa Jugoslovanski armadi. Da bi začel s študijem je vojsko predčasno zapustil in bil zato iz Jugoslovanske armade kazensko odpuščen.

Po enoletnem študiju gradbeništva se je leta 1946 vpisal na študij arhitekture na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Kljub zdravstvenim težavam (eno leto je preživel v zdravilišču za tuberkulozo) je študij leta 1952 uspešno končal. Za svoje diplomsko delo Razvoj sedežnega pohištva skozi vse čase pri prof. Edu Mihevcu je dobil univerzitetno Prešernovo nagrado. Kot absolvent Fakultete za arhitekturo je leta 1951 spoznal bodočo ženo Veroniko Zupančič, učiteljico klavirja na Glasbeni šoli Center v Ljubljani in študentko medicine. Poročila sta se leta 1954.

Po diplomi se je pri 31-ih zaposlil v takrat največji slovenski tovarni upognjenega pohištva Stol Kamnik. V Stolu je ustanovil prvi razvojni oddelek in biro za oblikovanje v Jugoslaviji in postal njegov vodja. Raziskoval je lesne vezi, uvajal nove tehnologije, prijavljal patente in modele ter razstavljal inovativne izdelke. Prizadeval si je oblikovati izdelke, ki bi bili dostopni najširšim množicam. Temu načelu je sledil tudi pri oblikovanju družine Rex. Prva ideja o stolu Rex je začela nastajati leta 1952. Stol je imel v razvojnem procesu več stopenj, ki so se med seboj razlikovale v materialu, opiralih za roke, višini sedišča in naslonjala, namembnosti stola ter sklopnosti. Narejenih je bilo osem razvojnih stopenj, v redno velikoserijsko proizvodnjo, ki je stekla leta 1954, pa je prišel šesti model, ki je bil z vidika racionalnosti in prilagojenosti proizvodnji najbolj optimalen. Razvoj prvotnega izdelka je potekal do leta 1956, ko je bil izdelan tudi prvi zložljivi stol Rex. Izdelanih je bilo tudi več variantnih stolov (t.j. stolov iz iste družine), ki so se razlikovali po namembnosti. Tako so nastali jedilniški stoli, fotelji, gugalniki, ležalniki, počivalniki in mize, pri čemer je vsem skupna enaka zasnova, variacije pa so prilagojene potrebam uporabnika. Stol Rex danes velja za simbol uspešnega slovenskega industrijskega oblikovanja, njegovo vrednost pa potrjujejo številna mednarodna priznanja in nagrade.

Niko Kralj se je hitro mednarodno uveljavil. Za svoje oblikovalske dosežke je doma in v tujini že sredi 50-ih dobil več uglednih nagrad in osvajal najvišja mesta na oblikovalskih natečajih. Leta 1957 je odšel na šestmesečno študijsko izpopolnjevanje v Stockholmu, kjer je 
študiral skandinavsko oblikovalsko kulturo ter sodeloval pri dograjevanju sistema regalov in stanovanjsko pisalniškega pohištva z imenom Pira. Tega leta je za razvojno delo v industriji prejel red dela z zlatim vencem. Leta 1958 je odšel na dvomesečno študijsko potovanje po Evropi, ki ga je financirala tovarna Stol. Vzporedno z delom v Stolu je na Srednji tehnični šoli poučeval predmet Konstrukcija risanja in modeliranje.

Leta 1960 je bil povabljen na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) za učitelja na novi študijski smeri B - oblikovanje. Izvoljen je bil za docenta na oddelku za arhitekturo in prevzel poučevanje osrednjega kompozicijskega predmeta tridimenzionalnega oblikovanja Osnove projektiranja in kompozicije II. Leta 1966 je napredoval v izrednega profesorja na FAGG in še istega leta ustanovil Inštitut za oblikovanje. Leta 1975 je bil izvoljen za rednega profesorja in bil v letih 1978 in 1979 tudi dekan Fakultete za arhitekturo. Med letoma 1977 in 1993 je na Biotehniški fakulteti na oddelku za lesarstvo predaval predmet Konstrukcijsko risanje in pozneje Konstruiranje in oblikovanje. V letih 1979 in 1983 je predaval na podiplomskem študiju industrijskega oblikovanja v Zagrebu, pedagoške in mentorske obveznosti na podiplomskem študiju na oddelku za arhitekturo v Ljubljani pa je prevzel leta 1986. Kot predavatelj, somentor ali mentor je sodeloval na arhitekturnih oddelkih v Sarajevu in SkopjuPripravljal je doktorat o slovenskem kozolcu in zanj zbral že precej gradiva, vendar ga zaradi številnih obveznosti ni uspel dokončati. Upokojil se je v začetku 90-ih. Zadnja leta je preživel v Ljubljani.

Kot uveljavljen strokovnjak je deloval tako doma, kot v tujini. V letih 1965/66 in 1973/74 je bil član upravnega odbora Prešernovega sklada. Med letoma 1965 in 1968 je bil član odbora za napredek gospodarstva pri Gospodarski zbornici, pozneje pa član komisije za industrijsko oblikovanje GZ SRS (1969-1976 in 1983-1984). S
odeloval je z Organizacijo združenih narodov in sicer kot izvedenec v okviru mednarodne tehniške pomoči. Loteval se je tudi številnih razvojno-raziskovalnih nalog in se udeleževal mednarodnih oblikovalskih kongresov in razstav. Bil je član številnih mednarodnih žirij in strokovnih svetov ter sodni izvedenec za industrijsko oblikovanje (1972-1984). Več let je bil predsednik industrijske sekcije pri Društvu oblikovalcev Slovenije in predsednik stanovskega društva oblikovalcev Jugoslavije. Med leti 1977 in 1983 je bil sekretar društva izumiteljev Slovenije. 

Niko Kralj je za svoje delo dobil številne nagrade in priznanja. Na domačih natečajih in razstavah je prejel 10 visokih družbenih priznanj, 16 prvih nagrad, 9 zlatih medalij, 3 druge nagrade, 4 srebrne medalje, 1 tretjo nagrado in 7 diplom. Med drugim je leta 1962 dobil Prešernovo nagrado za uspehe na področju oblikovanja in arhitekture, v letih 1975 in 1977 je prejel nagradi Kidričevega sklada, leta 1980 pa je za izumiteljsko delo prejel red dela z rdečo zvezdo. Udeležil se je tudi številnih natečajev in v mednarodni konkurenci prejel 12 prvih nagrad, 17 zlatih medalij, 2 prvi do drugi nagradi, 13 srebrnih medalij, 16 drugih nagrad, 5 tretjih nagrad, purpurno medaljo in 6 častnih diplom. Kraljeve izdelke je proizvajalo vsaj 18 industrijskih podjetij doma in v tujini. Leta 2008 je za življenjsko delo prejel priznanje in zahvalo Društva oblikovalcev Slovenije.

Vnos: MS


*V literaturi se pojavljata dva različni letnici rojstva (1920 in 1921). V matični knjigi naj bi bil zapisan datum 7. september 1920. Ta datum je naveden tudi v literaturi, ki jo je Kralj sooblikoval.


Nazaj Naprej