Rodil se je leta 1772 v Komendi. Oče je bil Jožef Novak, mati pa je bila Marija Terezija Rožanec, po rodu s Spodnje Štarjerske. Oče naj bi imel od začetka 70. let 18. stoletja dalje v zakupu komendsko graščino, zato smemo sklepati, da je bila morda prav ta rojstna hiša Žige Josipa Novaka. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. V želji po vojaški službi, je malo pred izbruhom avstrijsko-turške vojne 1788-1791 vstopil kot kadet v 26. pehotni polk avstrijske vojske. Po koncu vojne je kot pripravnik delal v civilni službi do februarja 1793, ko je ponovno vstopil v avstrijsko vojsko kot kadet in se boril v vojnah proti revolucionarni Franciji. Sodeloval je v bitkah pri Zurichu (1799) (en) in Hohenlindnu (decembra 1800) (en). Zaradi velikega poguma je bil pred bitko pri Hohenlindnu povišan v nadporočnika.
Junija leta 1805 je bil povišan v kapetana v 26. pehotnem polku avstrijske vojske, s katerim se je boril v Italiji. Med drugim je bil konec oktobra udeležen 1805 v bitki pri Caldieru, v kateri sta se spopadli avstrijska in francoska vojska. Zaradi izjemnih dosežkov v tej bitki je bil na bojnem polju povišan v majorja, aprila 1806 pa je prejel tudi Red Marije Terezije. Sledilo je obdobje miru, ki ga je Novak preživel kot major v 37. pehotnem polku (Infanterie-Regiment Nr. 37) iz katerega je bil februarja 1809 prestavljen v 7. obmejni polk v Slavonskem Brodu (Broder Grenzregiment Nr. 7). Istega leta se je v 5. armadnem korpusu avstrijske vojske boril proti Francozom v bitkah pri Rohru in Siegburgu (dve od več prizorišč bitke pri Abensbergu) (en) na Bavarskem, 20. aprila 1809, in bil težko ranjen. Leta 1813 se je izjemno izkazal v bitkah pri Dresdnu (26. in 27. avgusta) (en) in Kulmu (29. in 30. avgusta) (en). Istega leta je bil težko ranjen v Bitki narodov pri Leipzigu (16.-19. oktober 1813), v kateri je koalicijska vojska, ki so jo sestavljali vojske Avstrije, Prusije, Rusije in Švedske, ob britanski podpori, dosegla odločilno zmago nad Napoleonom. Za zasluge je bil 10. novembra 1813 povišan v podpolkovnika. Za izredne zasluge pri pregonu francoske vojske skozi Švico, ga je cesar Franc I. 27. februarja 1814 povišal v polkovnika in ga 16. aprila 1814 imenoval za poveljnika 1. sekeljskega obmejnega polka (Szekler Grenz-Regiments Nr. 1), s katerim se je pridružil avstrijski armadi pod poveljstvom feldmaršala grofa Antona von Hardegga na zmagovitem pohodu v Pariz. Leta 1815 je bil Novak z vojsko v severni Italiji. Dne 24. oktobra 1814 je bil povzdignjen v barona.
Dne 21. marca 1827 je napredoval v generalmajorja in služil kot brigadir v Gospiču in Karlovcu. V Petrovaradinu je bil 25. junija 1833 povišan v feldmaršala. Po 45 letih vojaške službe se je upokojil 8. februarja 1836.
Umrl je 12. februarja 1860 v Gradcu. Pokopan je v družinskem grobu na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.
AK