Stane Belak Šrauf je bil po poklicu strojni tehnik, sicer vodja razvoja bolniške opreme v Zavodu za rehabilitacijo invalidov Soča  v Ljubljani in član Alpinističnega odseka Ljubljana Matica. Živel je v Kamniku, kasneje si je z družino naredil hišo v Gmajnici pri Komendi. Plezati je pričel leta 1960.

Opravil je več kot 1200 alpinističnih vzponov v slovenskih in tujih gorah, 60 vrhunskih vzponov v vseh letnih časih. Bil je uspešen gorski vodnik in reševalec. Je prvi jugoslovanski gorski vodnik, ki je vodil veliko turo na tujem – z enim od klientov sta leta 1985 preplezala severno steno 3790 m visokega Eigerja (en) v Bernskih Alpah (en) v Švici.

Nepozabne bodo ostale njegove prve zimske ponovitve Rdeče zajede v Rakovi špici, Krušičeve smeri na Špiku, Šinkove v Frdamanih policah in Raza Sfinge. Njegov najpomembnejši zimski vzpon je zagotovo prva zimska ponovitev Čopovega stebra, katerega je s soplezalci preplezal v osmih dneh v izredno slabih razmerah.

Leta 1992 se je pri padcu v Triglavski severni steni hudo poškodoval.

1968–95 je bil član in vodja odprav na Himalajo. Najpomembnejši vzponi v Centralnih Alpah so Freneyjev steber in La Poire (Mont Blanc), Bonattijev steber (Dru)(en), severna stena Matterhorna, v Himalaji južna stena Makaluja (en), zahodni greben Everesta, južna stena Daulagirija (en).

V zadnjih dneh decembra 1995 se je skupaj s soplezalko Jasno Bratanič odpravil v hribe, vendar nihče ni vedel kam in za koliko časa. Januarja 1996 je bil pod snegom vendarle najden Šraufov avto na 17. serpentini Vršiške ceste, v njem pa sporočilo z načrtovano turo. Iskanje je potekalo v več velikih akcijah, najdena sta bila šele čez nekaj mesecev (21. 5. 1996 Jasna in 23. 5. 1996 Šrauf).  Ponesrečila sta se 24. 12. 1995.

Za alpinistične dosežke je prejel številna priznanja, med drugim častno listino Planinske zveze Slovenije, Bloudkovo nagrado kot član odprave na Everest 1979, Ziherlovo plaketo 1974 ter več najvišjih priznanj za vrhunske dosežke in delo na športnem področju.

Posthumno je leta 1997 izšlo njegovo avtobiografsko delo Veliki dnevi.

Odprave:

1968 – Hindukuš (3 prvi vzponi na vrhove);
1970 – Hindukuš (2 novi smeri in 1. ponovitev);
1972 – Makalu;
1974 – Kangbačen;
1975 – Makalu;
1978 – Everest (izvidnica);
1979 – Everest (vrh: 8848 m);
1980 – Daulagiri (izvidnica);
1980 – Manang;
1981 – Daulagiri (vodja);
1983 – Gangapurna (vodja);
1985 – Daulagiri (vodja, nova smer);
1985 – Aconcagua (vrh: 6959 m);
1986 – Daulagiri (vodja);
1987 – Daulagiri (vodja);
1988 – K2 (do 8000 m);
1989 – Šiša Pangma (prvi vzpon);
1994 – Ganeš (izvidnica);
1994 – Ganeš 5;
1995 – Daulagiri (izvidnica);
1995 – Api Nampa (izvidnica);

Vnos: BP