Slovenski slikar in grafik Stane Cuderman se je rodil v Kamniku na Grabnu 38, materi Alojziji Cuderman, po poklicu babici, kot nezakonski sin neznanega očeta. Po pričevanjih naj bi bil oče po rodu Italijan, zaposlen v kamniški smodnišnici. Po porodu je mati sina oddala v rejo, sama pa se je leta 1900 poročila z J. Levičnikom, kateremu je rodila sina, Stanetovega polbrata. Vendar je mati že leta 1902 umrla za jetiko. Po materini strani je bil Cuderman bratranec Janka Steleta, znanega Kamničana iz Lectarjeve rodbine.
O Cudermanovi mladosti ni veliko znanega. Prve dokazane priče so šele njegova dela. Ena prvih, če ne celo prva, je oljna slika, datirana in signirana z letom 1911. Predstavlja upodobitev Marije na prestolu z dvema muzicirajočima angeloma, ki jo je avtor, po zgledu renesančnih podob, verjetno naslikal na umetnostnoobrtni šoli po letu 1907. Med njegovimi zgodnjimi deli prevladujejo upodobitve Kamnika, čeprav so nekatere najbolj znane (npr. Na semanji dan) verjetno nastale kasneje – v času študija.
Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v Avstro-Ogrsko vojsko in bil kot aktiven vojak udeležen na soški fronti. Po vojni se je vpisal na dunajsko akademijo (de), na kateri je po pričevanju opravil celo sprejemni izpit (npr. Maleš je nekaj let kasneje obiskoval samo privatno šolo), vendar je moral zaradi spremenjenih političnih razmer – razpad cesarstva in nastanek jugoslovanske države – študij prekiniti. Vpisal se je na Akademijo za likovno umetnost (hr) v Zagrebu (prof. Kovačević (hr)), ki pa jo je, tako kot Miha Maleš nekaj let kasneje, zapustil in se leta 1920 vpisal na akademijo v Pragi (cz). Ob polletju 1921 je končal prvi letnik s posebno pohvalo pri prof. Vlahu Bukovacu (po rodu Hrvatu). Ostali Cudermanovi profesorji na slikarski specialki so bili Obrowsky (en), Thiele in Hynais (cz). Svoje akademsko izobraževanje je verjetno zaključil že leta 1925 ali najkasneje v prvi polovici naslednjega leta pri profesorju slikarstva V. Nachlebi.
Kot vsestransko talentiran umetnik in tehnično nadarjen mojster je veliko obetal. Vendar samo s slikanjem ni zaslužil dovolj. Zato se je podal na tehnično področje – delati je začel v kovini in se naučil pozlatarstva. Z zbranim denarjem je nameraval poiskati primeren atelje, kjer bi skupaj s kamniškim rojakom Miho Malešem razstavila svoja dela. Razstava je bila v Jakopičevem paviljonu med 30. oktobrom in 20. novembrom 1927. Malešev del je bil skoraj povsem grafično zasnovan, Cuderman pa je v glavnem razstavil svoja olja. Dela, ki jih je Cuderman razstavil, so nastajala od začetka dvajsetih let, jedro pa so predstavljala tista, ki so nastala ob koncu študija in v prvih poštudijskih letih. Kritike so bile večinoma mešane, morda celo negativne, vendar Malešu nekoliko bolj naklonjene.
Iz pričevanj je znano, da je Cuderman še leta 1927 živel skupaj z Malešem v Kamniku, naslednje leto pa že na Krekovem trgu v Ljubljani. Šele po sporu z Malešem se je preselil v Jakopičev paviljon. Razlogi za spor niso povsem znani, je pa dejstvo, da kamniška rojaka od začetka tridesetih let dalje nista več v zvezi. Kasneje (okrog leta 1935) je Cuderman nekaj časa živel še na Miklošičevi cesti v Ljubljani, leta 1936 pa se je zaradi gospodarske krize preselil v Kamnik. V ljubljanskem obdobju je sodeloval na več razstavah, posebej pa velja omeniti razstavo v rodnem Kamniku v prvem nadstropju ljudske šole leta 1934.
Po preselitvi v Kamnik je nekaj časa stanoval pri Sadnikarjevih. Ko so pri gradnji mostu v Nevljah odkrili nenavadne kosti je bil Cuderman skupaj s Sadnikarjema med prvimi na najdišču. S svojim fotoaparatom je najdbo poslikal in tako dokumentiral odkritje mamuta. Fotografije je kasneje objavil časopis Jutro. Leta 1938 je s freskami okrasil frančiškansko cerkev v Kamniku. Naročilo je prejel po letu 1935, ko je izdelal fresko (šlo je za neke vrste procesijo, morda ustoličevanje koroških vojvod) v takratni restavraciji Slamič. Izvedba osnutkov in priprav se je zavlekla do leta 1937. Iz tega časa so ohranjeni vsi osnutki za vse glavne prizore poslikave kamniške frančiškanske cerkve. Pobudo za poslikavo je verjetno dal p. Bernardin. Cudermanu je pri delu pomagalo več umetnikov, med njimi zagotovo Leon Homar, kasneje znan kipar, pa verjetno tudi Milko Babič, primorski rojak iz Trsta. S tem delom se je Stane Cuderman uvrstil v skupino pomembnih slikarjev, ki so med obema vojnama krasili slovenske cerkve s freskami (Kralj, Gorjup, Maleš, Pengov, idr.), obenem pa si je ravno v domačem kraju – med Kamničani – postavil trajen spomenik. Po dokončanju poslikave frančiškanske cerkve je leta 1940 poslikal bivalni prostor vile v Podnartu na Gorenjskem s prizorom iz Prešernovega življenja.
Poročil se je šele 20. avgusta 1939 s triindvajset let mlajšo Berto Prusnik, stanujočo na Šutni, pomočnico pri Francu Aparniku, znanemu kamniškemu fotografu. Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo je bil leta 1941 vpoklican. Kot oficir jugoslovanske vojske je bil nameščen v Srbiji v Batajnici, kjer so ga srbski vojaki kot domnevnega petokolonaša hoteli ustreliti, vendar ga je slovenski kolega rešil. Konec aprila se je vrnil v Kamnik, kjer je pod vplivom dogodka iz Srbije in porajajoče se bolezni začel agitirati za Nemce. Cuderman je umrl 19. 5. 1946 v neznanih okoliščinah v soteski Predaselj v Kamniški Bistrici. Našli so ga v Bistrici s prestreljeno glavo, na pobočju, od koder je padel v reko, pa so po pripovedovanju našli ostanke hrane.
Že v praškem obdobju so nastajale skoraj vse tiste teme njegove umetnosti, ki jih je v poznejših tridesetih le še formalno oblikovno nadgradil. Pokrajina je v njegovem opusu redka. Figura in figuralna kompozicija predstavljata jedro njegove umetnosti. Na to je nedvomno vplivala tudi praška akademija. Čeprav njegova dela niso povsem ekspresionistična, pa vsaj deloma izvirajo iz podobnih stremenj. V veliko etapo povojnega ekspresionizma pa sodi Cudermanova grafika. V svojih jedkanicah je bil pod močnim vplivom Toneta Kralja, v lesorezih z izrazito odrskimi učinki pa soroden nemškim ekspresionistom. Pomemben je tudi avtobiografski poudarek, ki je zamišljen kot lastna izpoved. Še bolj vizionarski (zato pa manj samosvoj) je Cuderman v simbolnih prizorih in predvsem religioznih temah, v katere, podobno kot France Kralj, skuša zajeti motiv abstraktno.
Velik delež v Cudermanovem opusu je posvečen mitološkim podobam in alegorijam, katere je pričel ustvarjati že v praškem obdobju, pravi razcvet pa je to področje doživelo v drugi polovici tridesetih let. Te slike so večinoma ostale v lasti slikarja, saj je bil le manjši del narejen po naročilu. Med alegorijami, mitološkimi in simbolističnimi slikami so najbolj znane Alegorija poljedelstva, namenjena za Kančevo graščino v Mengšu, Tri mamila in Poljub valov. K mitološkim slikam prištevamo tudi danes izgubljen slikan zastor, narejen za Kamniško čitalnico.
Najpomembnejše mesto v Cudermanovem opusu zavzemajo portreti, ki pa kvalitetno zelo nihajo – ne toliko zaradi tehnike, temveč zaradi prilagajanja naročnikom. Poznamo celo serijo doprsnih ženskih upodobitev, tehnično zelo dovršenih, ki z akcesuarjem in modnimi dodatki kažejo na okus časa, v katerem so nastale. Med njimi je kar nekaj nekonvencionalnih. S posebno svežino je večkrat naslikal svojo ženo. Po zgledu beneškega mojstra Tiziana je naslikal precejšnje število cvetličnih tihožitij. Med akti izstopata sliki Veliki ženski akt in Akt s hortenzijami, ki je nastal v zadnjem letu slikarjevega ustvarjanja.
Vnos: MS