Rodil se je v Kamniku, kjer je živel le prvo leto življenja, nato se je družina preselila v Ljubljano. Novembra 1918 je sodeloval v bojih za severno mejo. Maturiral je na učiteljišču v Ljubljani leta 1919. Po koncu I. svetovne vojne je odšel v Zagreb, kjer se je vpisal na telovadno akademijo in jo tudi uspešno končal. Ob študiju je opravil tudi diplomo iz stenografije. Leta 1925 se je zaposlil na tedanji celjski gimnaziji in si v Celju tudi ustvaril dom. Veliko se je posvečal preučevanju dela svojega učitelja in nestorja slovenske stenografije Antona Bezenška (1854-1915), o katerem je leta 1934 izdal tudi monografijo z naslovom Anton Bezenšek: njega življenje in delo.
Ob začetku II. svetovne vojne aprila 1941, je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko in bil kot oficir postavljen na mesto glavnega nadzornika ljubljanske pošte. Med umikom jugoslovanske vojske proti jugu, je v Zidanem mostu padel v nemško ujetništvo. Med vojno je bil zaprt v Starem piskru v Celju in Mariboru, kjer je čakal na transport, s katerim je okupator v Srbijo izgnal učitelje in druge intelektualce s štajerskega območja. S transporta je pobegnil, šel k sestri Justini, ki je bila poročena v Šabcu. Še istega leta se je vrnil v Slovenijo in se naselil v Polju pri Ljubljani. Leta 1942 ga je italijanski okupator interniral na Rab.
Po vojni je poučeval na celjskih srednjih šolah. Pri 48 letih se je vpisal na študij slovenščine. V letih 1948-1953 je bil katalogizator v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in bibliotekar v Slovanski knjižnici. Konec leta 1950 je bil imenovan za strokovnega sodelavca pri Komisiji za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Leta 1953 je ponovno odšel poučevat v Celje.
Ob vzgojno-izobraževalnem delu se je ukvarjal s prevajalstvom in publicistiko. Prevedel je več del iz srbske, hrvaške in bolgarske književnosti. Večino publicističnega dela je posvetil urejanju in komentiranju Slovenskih narodnih pravljic, ki so izšle pri Mladinski knjigi leta 1952 nato doživele (do 2019) 15 izdaj, tudi v elektronski obliki. Slovenskim pravljicam je namenil več zbirk: Slovenske pravljice (1965), Peklenski boter in druge slovenske pravljice (1972) in Slovenske basni in živalske pravljice (1975). Iz nemščine je prevedel Pravljice bratov Grimm (1932, 1944, 1955), iz bolgarščine pa zbirko narodnih pravljic in pripovedk v pisateljski obdelavi z naslovom Pri ognjišču: zbirka bolgarskih narodnih pravljic in pripovedk (1939). V objave pravljic je vključeval svoj kritični aparat, to je nadrobne opombe k posameznim tekstom v svojih pravljičnih knjigah.
Umrl je v Celju.