V duhovnika je bil posvečen v Gornjem Gradu na soboto po binkoštih, 11. junija 1588. Leta 1598 je bil župnik v Kočevju, kjer je o njem  zapisano, da je bil sicer katoličan, a da je cerkev zanemaril in bil premehak do protestantov, ker jih ni javno kaznoval, ampak je od njih raje jemal globo. Zaradi popustljivosti je bil prestavljen v Koprivnik, kjer je ostal do leta 1603, ko je prejel kanonikat v Novem mestu, ki ga je obdržal do svoje smrti. Istega leta je postal župnik v Šentrupertu, kjer je ostal do leta 1614, ko je postal župnik in arhidiakon v Ribnici. V Šentrupertu se je Plank zapletel v pravdo s kmetom Jakobom Križnarjem iz Budne vasi, ki je od njega zahteval povračilo preplačanih desetin. Pravdo je Plank izgubil. Leta 1610, ko je bil še župnik v Šentrupertu, mu je nadvojvoda Ferdinand podelil tudi župnijo Cerknica, ki jo je Plank po vikarjih vodil do jeseni 1614. V Ribnici je uspešno deloval proti reformaciji. Tudi tu je bil vpleten v več sporov, zaradi česar ga je hotel neki Matija Zadnik iz sicer neznanega vzroka celo umoriti. Zadeva je prišla pred sodišče oglejskega patriarha. Morda so bile zanj neugodni odnosi v Ribnici razlog za to, da je zaprosil za kamniško župnijo, kjer se je februarja leta 1619, s smrtjo Sebastijana Trebuhana, izpraznilo mesto župnika. 

Za župnika v Kamniku je bil potrjen 7. marca 1619, mesec dni kasneje pa tudi za gorenjskega arhidiakona. V Kamniku je Plank služboval do leta 1626, ko je zamenjal kamniško župnijo za župnijo Laško s tamkajšnjim župnikom in arhidiakonom Mihaelom Valičem, ki je tako postal župnik Kamniku v letih 1626-1628. Ker naj bi pri zamenjavi župnij prišlo do nepravilnosti, je moral Plank Laško zapustiti in se vrniti v Kamnik, kjer je kot župnik nato deloval neprekinjeno od 20. januarja 1628 pa do svoje smrti avgusta leta 1639. Kot gorenjski arhidiakon je imel pomembno vlogo pri urejanju cerkvenih razmer v gorenjskih župnijah oglejskega patriarhata. Med drugim je bil tudi med zaslužnimi za ustanovitev samostojne župnije v Železnikih leta 1622.

Krištof Plank je bil velik podpornik in dobrotnik jezuitskega reda vse od prvih let od njihovega prihoda na Kranjsko leta 1597. Če je bil v stikih z jezuiti že pred tem in ali je bil morda tudi sam v mladosti njihov gojenec, ostaja odprto vprašanje. V svoji oporoki iz januarja leta 1637 namreč navaja, da "so ga očetje jezuitje vpeljali v znanost in se jim ima zahvaliti za vse, kar zna, ima in premore."  Že leta 1603 je, še kot župnik v Šentrupertu, naštet med dobrotniki seminarja za revne študente pri ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Tudi v kasnejših letih je radodarno skrbel za potrebe kolegija in gojencev. Leta 1626 je skupaj z mengeškim župnikom Andrejem Šego podaril ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba nove orgle vredne 1.000 goldinarjev. V svoji oporoki je ljubljanskim jezuitom zapustil 4.000 goldinarjev in premičnine v vrednosti 300 goldinarjev z željo, da ga pokopljejo v cerkvi sv. Jakoba. Malo pred smrtjo je kolegiju podaril še 3.000 goldinarjev.

Župnik Krištof Plankel je za kamniški prostor pomemben predvsem zaradi svojega alumnata - štipendijske ustanove, ki jo je ustanovil 23. aprila 1621. V ustanovni listini je namenil 2.000 goldinarjev  "za štiri dečke dobrega značaja, sinove kamniških meščanov, rojene v zakonskih zvezah, v starosti med dvanajst in osemnajst let." Sredstva so bila naložena pri deželi Kranjski za šestodstotne letne obresti. Vsak gojenec je bil letno upravičen do prejema 30 goldinarjev. V ustanovni listini je izrecno poudaril, da podelitev alumnata ni pogojena z izbiro prihodnjega poklica in stanu, ampak je edina dolžnost gojencev, da za njegov dušni blagor vsak dan zmolijo psalm De profundis, Očenaš in Zdravamarijo. Po njegovi smrti je pravica prezentacije (izbire) gojencev prešla na rektorja jezuitskega kolegija, po razpustitvi jezuitskega reda leta 1773 pa na kamniški magistrat. Med bolj znanimi prejemniki štipendije je bil Mihael Omerza (v letih 1693-1696), v 20. stoletju pa sta jo uživala pesnik in politik Fran Albreht (1889-1963) ter teolog in profesor apologetike Vijem Fajdiga (1903-1984). Po propadu avstroogrske monarhije je upravljanje tovrstnih dobrodelnih ustanov prešlo na narodno vlado Države SHS in za njo na njene naslednice. Leta 1945 je bilo premoženje ustanov podržavljeno, ustanove pa razpuščene.

AK