Bil je ena osrednjih osebnosti na Komendskem v obdobju pred 2. svetovno vojno.  V mladosti je hodil v šolo h kamniškim frančiškanom. Obvladal je nemški jezik. Doma si je ustvaril veliko knjižnico in prebiral v glavnem nemške knjige. Bil je izvrsten govornik. V zakonu z ženo Cilko se mu je rodilo devet otrok.

Veliko si je prizadeval za kulturno-prosvetni in gospodarski napredek v občini Komenda. Leta 1909 so na njegovo pobudo v Komendi uredili prosvetni (Društveni) dom, ki je stal na mestu današnjih mrliških vežic in je služil številnim kulturno-prosvetnim dejavnostim, ki so potekale v okviru leta 1908 ustanovljenega Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva. Ko je prosvetni dom postal z leti premajhen, je kot predsednik Katoliškega prosvetnega društva v Komendi (tako se je imenovalo po 1925), spodbujal k zidavi novega, ki so ga odprli leta 1938. Leta 1909 je dal pobudo za ustanovitev telovadnega odseka Orel, zaslužen je bil tudi za ustanovitev dramskega odseka pri Katoliškem prosvetnem društvu v Komendi. V Društvenem domu je pripravljal predstave vzgojne in poučne narave ter na odru igral težje vloge. Leta 1931 je bil izvoljen za načelnika Mlekarske zadruge v Komendi (ustanovljene 1905), bil je tudi med ustanovitelji Gorenjskih mlekarn v Čirčah pri Kranju. Lončarje v občini Komenda je združil v Lončarsko zadrugo, kateri je priskrbel dve veliki peči, tri lončarje pa je poslal v uk v Ljubljano. Bil je član hranilnice in posojilnice v Komendi (ustanovljene 1905). Poskrbel je za elektrifikacijo komendske in sosednjih župnij. 

Volivci iz volilnega okraja Kamnik so ga trikrat izvolili za poslanca Slovenske ljudske stranke v Narodni skupščini v Beogradu. Nazadnje je bil tam senator iz vrst Jugoslovanske radikalne zajednice. Prijateljeval je s številnimi pomembnimi možmi svoje dobe. V njegov dom so prihajali dr. Anton Korošec, dr. Janez Evangelist Krek, dr. Franc Kulovec, dr. Miha Krek, od domačinov pa je bil posebej povezan z Andrejem Mejačem in Boštjanom Belcijanom. V letih pred 2. svetovno vojno je bil župan v Komendi. Vrsto let je bil tudi cerkveni ključar. V letih pred 2. svetovno vojno je Štrcinovo poznanstvo z Jožetom Plečnikom pripomoglo, da je arhitekt naredil načrte za ureditev cerkvenega trga v Komendi ter spomenik Kristusu Kralju in žrtvam 1. svetovne vojne iz komendske župnije (1935). Kot župan je poskrbel za izgradnjo več novih cest (od Most skozi Kaplo vas v Komendo, od Podboršta do Komendske Dobrave, od Zaloga do Glinj). Pri nemškem upravitelju Ladstätterju, ki je imel sedež v Domžalah, a je pod njegovo pristojnost sodila tudi Komenda, je dosegel, da je namesto na Hrvaško izgnanega župnika Janeza Zabukovca za duhovnika v Komendo prišel frančiškan p. Evstahij Berlec. Med vojno so ga Nemci zaprli v Begunje in v Šentvid nad Ljubljano, zaprt je bil tudi po vojni. Po vojni se politično ni več udejstvoval.

Janez Štrcin je zapustil v rokopisu več pisnih zgodovinskih virov: Dnevnik jetniškega življenja (o aretaciji 25. maja 1932 na svojem domu v Kapli vasi v zvezi s t. i. šenčurskimi dogodki ter zaporu v Ljubljani in Beogradu), Razmere med okupacijo v Komendi z datumom 1. november 1951 in krajši opis povojnih razmer v Komendi, brez naslova, z datumom 15. september 1950. 

Vnos: AK