Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>


Viri in literatura

Ahačič, Kozma: Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rkopisnih delih 1672-1758: Schönleben, Kastelec, Valvasor, Svetokriški, Vorenc, Hipolit, Slavistična revija, leto 57 (2009), št. 4, str. 563-602

Enciklopedija Slovenije, zv. 14, Ljubljana, 1998.

Moszyński, Leszek, Izbrana vprašanja staropoljske in staroslovenske leksikografijeSlavistična revija, leto 47 (1999), št. 1, str. [109]-121

Orel, Irena, Leszek Moszyński, Izbrana vprašanja staropoljske in staroslovenske leksikografijeSlavistična revija, 47/1. Slavistična revija, leto 47 (1999), št. 4, str. 510-514

Osebnosti : veliki slovenski biografski leksikon, M-Ž, Ljubljana, 2008.

Slovenska biografija

Poglejte še

Natisni

Gregor Vorenc (Worenz, Vorenjec)

avguštinec, leksikograf, redovnik.

* ok. 1660, Kamnik
26. 6. 1730, Ljubljana


Območje delovanja: Ljubljana.


Redovnik, leksikograf in nabožni pisec Gregor Vorenc se je rodil okrog leta 1660 (najverjetnejši letnici sta 1659 ali 1660) v Kamniku premožnemu meščanu Andreju in materi Jeri. Kje je dobil prvo izobrazbo ni znano. Najpozneje 1681 je vstopil v red bosonogih avguštincev (diskalceatov). Po noviciatu v Mariabrunnu pri Dunaju (de) je 2. junija 1682 opravil samostansko zaobljubo. Kot "clericus studens" je tu ostal do naslednjega leta, ko se je pred Turki umaknil v Ljubljano. Dne, 27. maja 1684 je prejel subdiakonat. Kje je bival med letoma 1684 in 1692 ni znano, po letu 1692 pa je živel v Ljubljani. Tu je bil v letih 1692, 1694-1700, 1706-09, 1718-21 subprior; 1692-93 priorjev namestnik; 1693-94, 1703-06, 1722-25 pa prior diskalceatskega samostana. Umrl je leta 1730 v Ljubljani.

V času Vorenčevega prihoda v ljubljanski diskalceatski samostan le-ta še ni imel literarne tradicije. Pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega je pričel razmišljati o rabi slovenskega jezika v verske namene. Kot oficialni pridigar dveh bratovščin (en) (sv. Jožefa in mrliške), v katerih se je uporabljal tako slovenski kot nemški jezik, je med leti 1697 in 1706 napisal 3 zvezke pridig večinoma v nemškem jeziku, nekaj pa je med njimi tudi slovenskih in latinskih. Nemškim geslom na začetku in citatom je pogosto pripisoval slovenske prevode, nekatere pridige je morda govoril tudi v slovenščini. Napisal je tudi več besedil v nemščini in latinščini v zvezi s pridigami, bratovščinami ali samostanom (mdr. teorija pridige, pesmi in molitve k sv. Jožefu, obred posvečenja cerkve, formularji za sprejem v red, zaobljuba in testament, popis dobrotnikov samostana v Vratĕnínu (en) na Moravskem, recept za črnilo, doneski k zgodovini Ljubljanskega samostana).

Po smrti Matije Kastelca leta 1688 je dobil v roke njegov prevod sv. pisma in njegov slovar oz. izvirni prepis. Začel ju je prirejati za natis, najprej sv. pismo, ki mu je dodal uvode in sestavil kazala. Pri tem se je opiral tudi na Dalmatinov prevod. Rokopis je dal vezati v 6 zvezkov (do danes sta se ohranila le 2. in 6. zvezek). Kasneje je rokopis, ki je ostal v samostanski lasti, prišel v roke Marka Pohlina, ki je leta 1778 zanj na Dunaju dobil celo dovoljenje za natis, a ga imel, tako kot slovar, v celoti za Vorenčevo delo.

Z leksikografijo se je pričel ukvarjati po letu 1691, ko je v latinsko-nemški oz. nemško-latinski besednjak Petra Dasypodija (en) pripisal okrog 10 000 slovenskih besed in besednih zvez. Vpisi niso sistematični, veliko besed in besednih zvez je izpustil. Tudi pravopisno so vpisi zelo neenotni, kar dokazuje da Kastelčevega dela še ni dobro poznal, kot tudi ne njegovega rokopisnega slovarja. Do 1703 je svoje zapiske tako izpopolnil, da se je lotil izdelave slovarja, opirajoč se na Kastelčevo predlogo. Naslovil ga je: Novum Dictionarium, seu Lexikon Universale. Wörterbuch. Nove bessedne Buque, ali vsehsploh (vsehčihernih, vsehkupgmain) bessedy Buque (1703-1710). Obsega 538 lepopisno vezanih strani, vsebuje tudi več Vorenčevih dostavkov in dopisov neznanih avtorjev. Rokopis je vezan, na posebnem listu pred naslovno stranjo je latinsko-nemški seznam ljudstev, voda, pokrajin itd. Sledijo uvodna in posvetilna razmišljanja, med njimi Vorenčevo navodilo o pisanju in izgovarjanju slovenskih črk (prir. po Schönlebnu in Kastelcu) in krajša razprava o slovenskem (slovanskem) jeziku in njegovih dialektih, zlasti južnoslovanskih (o slovenščini govori kot "lingua carniolica" tj. kranjskem jeziku). Slovar obsega okrog 16 000 gesel (veliko je tudi besednih zvez in fraz), zajetih je tudi veliko pojmov, za katere ni našel slovenskih izrazov in je uporabil besedni opis. Ker se Kastelčev izvirnik ni ohranil ni mogoče ugotoviti, kakšen je bil Vorenčev delež pri nastanku slovarja. K pisanju slovarja sta ga po lastnih besedah vodila dva namena: dati učiteljem in učencem posrednika za učenje latinščine s pomočjo slovenščine in pridigarjem pomagalo za prevajanje latinskih vzorcev pridig v slovenščino. 

Vorenc spada med redke slovenske izobražence, ki so se v obdobju med reformacijo in razsvetljenstvom zavzemali za večji pomen slovenskega jezika v latinski šoli. Zanimanje za slovenščino je razširil čez potrebe pridigarja in tako postal začetnik literarne tradicije ljubljanskih bosonogih avguštincev. Eden nadaljevalcev njegovega literarnega izročila je bil tudi Marko Pohlin.

Vnos: MS


Nazaj Naprej