Skoči do osrednje vsebine Kamniško-komendski biografski leksikon > Oseba

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

 

A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž
Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Anton Sušnik okrog leta 1925 (vir: Ilustrirani Slovenec, leto 1, št. 5, str. 1(na dlib.si))

Viri in literatura

Enciklopedija Slovenije, knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002.

Hančič, Damjan: 120-letnica rojstva Antona Sušnika. V: Kamniški občan, leto 39, št. 2, str. 10 (na dlib.si).

Minister Anton Sušnik. V: Slovenski gospodar, leto 68, št. 33, str. 3 (na dlib.si).

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon A-L, Ljubljana, 2008.

Skenderović, Robert: Bunjevačko-šokačka stranka 1920-1926 (na hrcak.srce.hr).

Slovenska biografija

Poglejte še

Wikipedia (sl)

Natisni

Anton Sušnik

minister, politik, učitelj.

* 16. 1. 1880, Zduša
10. 8. 1934, Ljubljana





Rodil se je leta 1880 na Zduši pri Kamniku v družini kmeta Antona in Katarine, roj. Jagodic. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani - 1. in 2. razred na Drugi državni gimnaziji, 3.-8. razred pa na Prvi državni gimnaziji. Maturiral je leta 1900. Klasično in slovansko jezikoslovje je študiral na Dunaju. V tem času se je pridružil katoliškemu akademskemu društvu Danica, v katerem je potem deloval vse življenje. Po končanem študiju se je jeseni leta 1905 zaposlil na gimnaziji v Kranju in se pridružil katoliškemu izobraženskemu društvu. Izkazal se je kot sposoben organizator in dober govornik ter na listi SLS kandidiral v Kranjski deželni zbor za predstavnika v kuriji gorenjskih mest. V tem obdobju se je poročil in imel štiri hčere, od katerih je starejša Nuša le teden dni pred njegovo smrtjo vstopila k uršulinkam. Leta 1912 se je zaposlil na Prvi državni gimnaziji v Ljubljani. Zavzemal se je za povezovanje južnoslovanskih narodov in z navdušenjem spremljal srbske zmage v času Balkanskih vojn v letih 1912 in 1913. Skupaj s svakom Vinkom Šarabonom je napisal knjigo Vojska na Balkanu, katere odlomke so v času Kraljevine Jugoslavije brali celo v srednješolskih berilih. 

Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v Avstro-ogrsko vojsko. Po vrnitvi iz vojske ga je leta 1919 SLS delegirala v začasno narodno predstavništvo, jeseni 1920 je bil izvoljen v Ustavodajno skupščino Kraljevine SHS. V njej je vodil parlamentarni Jugoslovanski klub (naslednika avstro-ogrskega Jugoslovanskega kluba - člani so bili SLS, HPS (hr) in B-Š stranka (hr)) in 12. februarja 1921 v imenu SLS ustavnemu odboru Ustavodajne skupščine posredoval t.i. avtonomistični program, ki je predvideval ureditev Kraljevine SHS na federalni osnovi. Leta 1922 je zahteval avtonomijo tudi za Makedonijo. V letih 1923, 1925 in 1927 je bil izvoljen v Narodno skupščino kot predstavnik volilnega okraja Krško. V skupščini je deloval do njene razpustitve in uvedbe kraljeve diktature. Zaradi svojih govorniških sposobnosti in umirjenega nastopa je bil med poslanci ne glede na narodno ali politično pripadnost priljubljen. Zavzemal se je zlasti za pravice slovenskega šolstva in nasprotoval unitarizmu. Od julija do novembra 1924 je bil minister za promet v vladi, ki jo je vodil Ljubomir Davidović. Kljub kratkemu mandatu si je prizadeval za izboljšanje cestnega in železniškega prometa na območju Ljubljanske in Mariborske oblasti, posebej izgradnjo železnice med Krškim in Novim mestom.

Med januarjem 1919 in februarjem 1921 je bil predsednik Višjega šolskega sveta v Ljubljani in si prizadeval za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Bil je tudi član parlamentarnega odbora za ustanovitev univerze in ravno njemu je bil izročen uradni predlog za ustanovitev Univerze v Ljubljani. Deloval je tudi kot časnikar in publicist ter v letih 1924 in 1925 urejal časnik Domoljub. Umrl je leta 1934 na kirurškem oddelku ljubljanske splošne bolnišnice, potem ko je že dlje časa imel težave s prebavili.

Vnos: MS


Nazaj Naprej