Rodil se je leta 1824 v Kranjski Gori v družini malega kmeta Jakoba. Njegov brat Luka Robič je bil davčni uradnik in poslanec v Kranjskem deželnem zboru. Gimnazijo je obiskoval med letoma 1839 in 1845 v Ljubljani. Najprej je študiral filozofijo (1845-1847), nato bogoslovje (1847-1851). Že pred zaključkom študija (kar v tistem obdobju ni bilo neobičajno) je bil posvečen v duhovnika. Sprva je bil tri leta kaplan v Metliki, nato je služboval v Loškem potoku (od 1855), na Dobu (od 1856), v Preddvoru (od 1858), Borovnici (od 1862) in Šenčurju (od 1868). Leta 1870 je postal beneficiat v Olševku. V letu 1874 je postal župnijski upravitelj na Šenturški Gori in to službo opravljal do konca življenja. Leta 1893 je postal tudi vodja tamkajšnje zasilne šole. Umrl je leta 1897 na Šenturški Gori.
Že kot gimnazijec se je navdušil nad naravoslovjem, zlasti botaniko (in mikologijo, ki je tedaj še sodila k botaniki). Preučeval je cvetnice, strupene rastline in necvetnice ter o njih pisal v tedanjem časopisju (Dom in svet, Slovenec, itd.). Zbiral je alge, lišaje in mahove. Izdelal je obsežno zbirko mahov s 127 kartoni. Odkril je novo vrsto mahu (Trochobryum carniolicum) ter v Evropi dotlej nepoznan mah (Myurella careyana). Pomembno je tudi njegovo delo na področju mikologije. Vossovo Micologio Carniolico je dopolnil z 21-imi rodovi gliv. Med njimi je 10 vrst, ki jih je prvi odkril.
Kot entomolog je zbral obsežno zbirko hroščev in drugih členonožcev (imela je 5625 kosov v 7-ih predalih). Hrošče je med drugim pošiljal na univerzo v Breslau (danes Wrocław). Po njem je bila poimenovana vrsta hrošča (Ceuthmonocharis robici). Kot malakolog je odkril 10 novih vrst mehkužcev, od katerih se jih 5 imenuje po njem, ter na Kranjskem živečo vrsto školjke z biserom. Celotna malakološka zbirka je obsegala 10 750 kosov (2759 vrst). Za znanstvene namene je na Šenturški Gori gojil modrase in črne gade. Ukvarjal se je tudi z osteologijo (en) ter prepariral 19 ptičjih okostij.
Bil je tudi geolog in paleontolog. Zbiral je minerale, preučeval predornine ter o ugotovitvah pisal v tedanjem časopisju. Odkril je Mokriško jamo in v njej popolno okostje jamskega medveda, ki se sedaj nahaja v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Kot prvi je ugotovil, da so v okolici Kamnika (Tunjice, Vrhpolje pri Kamniku, Stranje, Komenda) neogene terciarne kamnine ter pri Tunjicah odkril fosilnega polža (Pleurotomaria carniolica Hilber).
V spominu slovenske javnosti je ostal predvsem kot jamar ter raziskovalec jamske flore in favne. Po njem se imenuje Društvo za raziskovanje jam Simon Robič Domžale. Poleg že omenjenega odkritja Mokriške zijalke je raziskal Veliko Veternico na Veliki planini, Brezno v Kofci, brezna okrog Borovnice in Doba, itd. O jamah in jamski favni je pisal poljudnoznanstvene članke.
Sodeloval je s številnimi priznanimi tujimi strokovnjaki ter bil v stalnih stikih z znanstveniki na Dunaju, v Berlinu, Londonu, Parizu in ZDA, v domovini pa ni bil poznan. Pošiljal je polže v Hannover ter školjke in okrog 400 vrst necvetnic v Sankt Peterburg. Njegove zbirke predstavljajo osnovo zbirk Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, del gradiva pa je v Jamarskem domu na Gorjuši. Največ vzorcev je nabral na Šenturški gori in v Kamniško-Savinjskih Alpah (dolina Kamniške Bistrice, Velika planina, itd.), veliko gradiva je zbral tudi po ostalih delih Kranjske, zlasti v krajih, kjer je služboval. Pisal je Sistematske preglede ter jih objavljal v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko in drugod.
Bil je močno slovensko narodno zaveden in bil zato v sporu s Karlom Dežmanom. Med drugim se je zavzemal za ustanovitev Slovenskega planinskega društva. Svojo zapuščino je namenil slovenski javnosti, del zbirk pa podaril šolskim oblastem za potrebe pouka naravoslovja. Finančno je podpiral slovenske dijake. Svojo knjižnico je leta 1895 podaril župniji Kranjska Gora, da bi bila v njegovem domačem kraju ustanovljena knjižnica. Med prebivalstvom je bil znan tudi kot kot humorist in dober pevec ter po svojem klobuku iz storževih lusk.
Vnos: MS