Leta 1886 je končal gimnazijo v Ljubljani, leta 1896 pa z odliko konservatorij na Dunaju. Študij je nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je sprva študiral pravo, nato pa se je po nekaj mesecih preusmeril na področje muzikologije, iz katere je doktoriral na tamkajšnji Filozofski fakulteti (de) leta 1902. Na Dunaju je bil 1894–1896 organist pri dvorni cerkvi sv. Avguština (de) in zborovodja raznih pevskih društev. Leta 1896 je prišel v Ljubljano h Glasbeni matici kot umetniški vodja in leta 1897 med drugim prvič na Slovenskem izvedel tudi Pasijon po Mateju (de) Johanna Sebastiana Bacha. Leta 1898 se je vrnil na Dunaj in deloval kot kapelnik v Volksoperi (de) in od 1902 pri dvorni župnijski cerkvi sv. Mihaela (de). Leta 1905 je postal kapelnik vojaške godbe 6. pehotnega polka na Dunaju in se preselil z njim v Budimpešto. V letih 1908–16 je bil vojaški kapelnik v Pragi. V Pragi je njegova vojaška godba slovela kot ena najboljših. Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano, bil eno leto dirigent ljubljanske opere, potem je po naročilu generala Smiljanića osnoval vojaško godbo ter jo v kratkem dvignil na raven simfoničnega orkestra.

Čerin je napisal veliko člankov glasbene in glasbeno-estetične vsebine (v raznih časopisih), posebej je potrebno omeniti njegovo študijo o Trubarjevih pesmaricah (Trubarjev zbornik), ki pa jo je uredništvo samovoljno spremenilo in deloma pokvarilo; 1898 je izdal Pesmarico Glasbene matice (Lj. 1897, poznejših 3 izdaj ni več uredil sam). Za slovensko glasbeno zgodovino je pomembna predvsem njegova disertacija o izvoru napevov slovenskih protestantskih pesmaric in njihovi povezanosti z melodičnim repertorijem nemških reformatorjev.

Izmed himen, ki so jih na povabilo glavnega odbora za evharistični kongres v Ljubljani leta 1935 zložili slovenski skladatelji, je bila kot najboljša izbrana in priznana njegova Mogočno se dvigni nam spev iz srca.

Vnos: AK