Gregor Maček st. je bil krščen 25. februarja 1664 v cerkvi sv. Petra v Ljubljani kot sin Matija in Katarine Maček iz Slap pri Ljubljani. V Ljubljani se je izučil za zidarja in se leta 1691 poročil z Gertrudo Dimnik iz Vevč. Najprej je delal pri zidarskem mojstru Mihaelu Zamrlu (Samerlu) in tako od leta 1701 sodeloval pri zidavi nove ljubljanske stolnice. V marcu 1704 je prevzel tudi mesto delovodje in kot polir gradnjo stolnice dokončal. V tem času se je Maček uveljavil kot izkušen, preudaren in delaven mojster, kar mu je prineslo velik ugled pri ljubljanskem kapitlju in je zato kasneje lažje dobival naročila. Od leta 1708 je kot polir vodil tudi zidavo ljubljanskega semenišča. Hkrati je sodeloval pri gradnji cerkve sv. Rozalije na ljubljanskem grajskem hribu (1708, podrta 1786). Leta 1711 je postal ljubljanski meščan in kmalu zatem registriral samostojno zidarsko obrt. Hitro se je uveljavil kot eden vodilnih zidarskih mojstrov v mestu. Umrl je v Ljubljani, kjer so ga 18. oktobra 1725 pokopali na pokopališču pri Svetem Petru. Po njegovi smrti je zidarsko podjetje prevzel sin Gregor Maček ml. in ga razvil v največje zidarsko podjetje v Ljubljani in okolici.
Leta 1711 je novoustanovljeno podjetje Gregorja Mačka st. opravilo manjša obnovitvena dela na starem ljubljanskem rotovžu in pričel z zidavo cerkve na Šmarni gori (1711-1718). Z istim načrtom je bila sezidana tudi cerkev na Dobrovi pri Ljubljani (1713-1716). Domnevno je Maček postavil tudi cerkev sv. Vida na Preserju (1711). Med letoma 1711 in 1716 je sezidal hišo za barona Janeza Danijela Erberga pri Uršulinskem samostanu v Ljubljani (prezidano v 19. stol., podrto ok. 1940). Vrhunec je podjetje pod njegovim vodstvom doživelo v letih 1717 in 1718, ko je po načrtih Carla Martinuzzija sezidalo ljubljanski rotovž. Leta 1718 je pozidal novo stopnišče v ljubljanski hiši dekana Gladiča. V letih 1719 in 1720 je sezidal župnišče v Šmartnem v Tuhinju po naročilu vikarja Franca Mihaela Paglavca, v letu 1720 je postavil nov pokopališki zid okoli cerkve sv. Antona v Špitaliču in popravil nekaj ljubljanskih kanoniških hiš. Domnevno je pozidal tudi cerkev Marijinega rojstva na Homcu (1722-1728), romarsko cerkev Rožnovenske Matere božje v Tomišlju (1720-1724) in vodil obsežno prezidavo cerkve na Igu (ok 1720). Leta 1722 je sodeloval pri obnovi župnišča v Svibnem. Med letoma 1723 in 1725 je sezidal podružnično cerkev sv. Tomaža na Lokah v Tuhinjski dolini. Leta 1724 je skupaj z zidarskim mojstrom Simonom Kernicom obnovil Trančo v Ljubljani in istega leta sodeloval pri popravilu vodnjaka na Starem trgu v Ljubljani. Pripisujejo mu tudi gradnjo romarske cerkve na Limbarski gori, čeprav ni povsem jasno kdaj je nastala. Nekateri avtorji umeščajo njen nastanek v čas ob koncu 17. stoletja (nastala naj bi pred zidarskim podjetjem Mačkov), po drugih podatkih pa bila zgrajena ok. leta 1735 in gre torej za kasnejšo zgradbo, ki jo je morda postavil Gregor Maček ml.
Gregor Maček st. je bil po poklicu zidar in ne arhitekt. Preko tradicionalnega obrtniškega uka je postal zidarski mojster, nato polir in kasneje osnoval lastno zidarsko podjetje. Dela mu po zaslugi dobrih zvez ni primanjkovalo. Prevladovali so cerkveni naročniki, zlasti stolni kapitelj, veliko naročil pa so dali tudi mestni svet Ljubljane, plemstvo in drugi. Načrtov za stavbe z redkimi izjemami ni risal sam. Iz oporoke naj bi bilo razvidno, da ni znal brati in pisati.
V literaturi je delo obeh Mačkov različno ovrednoteno. Nekateri avtorji obravnavajo njuna dela kot vrhunec baročnega stavbarstva na Slovenskem, za druge avtorje pa gre le za dokaj povprečne kopije starejših stavb. Starejša literatura obravnava enega Gregorja Mačka (1682-1745), iz novejše literature pa je razvidno, da gre za dva - očeta in sina, ki sta se ukvarjala z isto dejavnostjo in nosila isto ime.
Vnos: MS