Jože Plečnik se je rodil leta 1872 v ljubljanskem predmestju Gradišče. Oče Andrej Plečnik je bil mizar, po rodu iz Hotedrščice na Notranjskem, mati Helena Molka je bila Ljubljančanka. Oče ga je izbral za nadaljevanje družinske obrti, brata pa sta študirala - starejši Andrej je postal duhovnik, mlajši Janez pa zdravnik. Brata in sestra Marija so močno vplivali na arhitektovo življenje in delo. Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo, vendar jo je že v prvem razredu opustil. Navdušil se je nad slikarstvom in oče ga je poslal v uk k slikarju Ferdu Veselu, vendar je tudi s slikanjem hitro prenehal. Vrnil se je v domačo delavnico in postal mizarski vajenec. Leta 1888 se je z državno štipendijo vpisal na na oddelek za stavbno mizarstvo na Obrtni šoli v Gradcu, v prostem času je pri profesorju Leopoldu Theyerju (de) risal načrte za prenovo graškega Ringa. Po očetovi smrti leta 1892 je odpotoval na Dunaj, kjer je v pohištvenem podjetju Theodorja Müllerja snoval pohištvo in nadziral njegovo izdelavo. Čeprav ni imel prave predizobrazbe, ga je zaradi nadarjenosti v svojo mojstrsko šolo na dunajski likovni akademiji (de) sprejel Otto Wagner (de). Študij je končal spomladi 1898 z diplomo, ki mu je prinesla t.i. rimsko nagrado oz. rimsko štipendijo. Z njo mu je avstrijska vlada omogočila, da je med novembrom 1898 in junijem 1899 potoval po Italiji in Franciji in se osebno seznanil s spomeniki arhitekture in likovne umetnosti.
Po vrnitvi na Dunaj je nekaj časa še sodeloval z Wagnerjem, nato se je osamosvojil. V tem času je izvedel nekaj znamenitih del mdr. Zacherlova hiša v središču Dunaja, vodnjak Karla Boromejskega (1909) in cerkev Sv. Duha v dunajskem predmestju Ottakring (1910-1912). Leta 1901 je pristopil k društvu Secesija, v katerem je bil aktiven do izstopa leta 1909. Leta 1911 se je odzval vabilu kolega Jana Kotĕre (en) in prevzel mesto profesorja na umetno-obrtni šoli v Pragi (1911-1921). V tem obdobju se je posvetil poučevanju in je malo projektiral. Po prvi svetovni vojni je njegova šola dosegla splošno priznanje, njegovi učenci pa velike uspehe. Leta 1921 je je umaknil v Ljubljano, kjer je že leto poprej prevzel profesuro na Tehniški fakulteti. V tem letu ga je češkoslovaški predsednik Tomáš Garrigue Masaryk imenoval za arhitekta pri prenovi Praškega gradu. V Prago se je Plečnik vračal tudi kasneje in se loteval številnih projektov, dokler ni leta 1934 prišel v spor z državno urbanistično komisijo za Veliko Prago. Delo na Češkem je nadaljeval njegov učenec Otto Rothmayer.
Prva leta po vrnitvi v domovino je bil Plečnik zaposlen predvsem s projekti v Pragi, od srede 20-ih let 20. stoletja pa je vedno intenzivneje deloval tudi v doma. V oporo sta mu bila zlasti direktor ljubljanskega mestnega gradbenega urada Mitja Prelovšek in umetnostni zgodovinar France Stele. Loteval se je številnih projektov v Ljubljani (mdr. cerkev sv. Frančiška v Šiški, novi magistrat s tržnicami v Ljubljani, Ljubljanske Žale, fasadi Vzajemne zavarovalnice in Univerzitetne knjižnice, rekonstrukcija Rimskega zidu na Mirju), po Sloveniji in Jugoslaviji (cerkev sv. Antona Padovanskega v Beogradu, cerkev Matere Božje Lurške v Zagrebu).
Med vojno je nekaj časa poučeval arhitekturo na svojem domu v Trnovem, po vojni je s pedagoškim delom nadaljeval na Fakulteti za arhitekturo. V povojnih letih mu oblasti niso bile naklonjene in so nanj vršile stalen pritisk. Nekateri nekdanji učenci so mu hoteli odvzeti celo profesuro, saj naj bi njegov pogled na svet ne ustrezal novim časom. Neuspešno je nasprotoval podiranju nekaterih kapel in cerkva oz. njihovi profanizaciji. Ostanke med vojno poškodovane cerkve v Šmartnem v Tuhinju so lokalni oblastniki raje razstrelili, kot da bi mu jo pustili obnoviti. Podobno je bilo z že pripravljenim lesom za pastirsko kapelo na Veliki planini, ki ga je uničil podtaknjen ogenj. V cerkvenih krogih je pred vojno Plečnik veljal za spornega modernista, v spremenjenih razmerah pa je postal osrednji arhitekt slovenske Cerkve. Prevladovala so dela dekorativnega značaja. Posvečal se je opremljanju cerkva in obnovi sakralnih objektov (Zgornje Stranje, Ponikve na Šentviški planoti), uredil je Rožnovensko stopnišče v Kranju, obnovil je opuščeni križevniški samostan (Križanke). Delna politična rehabilitacija je prišla šele leta 1949, ko je na pobudo tedanjega kulturnega ministra Ferda Kozaka dobil Prešernovo nagrado. Priznanje mu je prineslo vrsto naročil za vojne spomenike po vsej Sloveniji. Čeprav je šlo za partizanska obeležja z rdečo zvezdo jih je opremljal s križi in starokrščansko simboliko, vendar na način, da niso bili vidni že na prvi pogled. Plečnik se je ves čas ukvarjal tudi z oblikovanjem pohištva, svetilk, tekstilom, liturgičnimi predmeti in grafičnim oblikovanjem. Med pomembnejša dela sodijo kelihi, ciboriji, monštrance in zakramentariji. Na Dunaju se je ukvarjal tudi z oblikovanjem serijskih izdelkov, kasneje je strmel k individualnim rešitvam. Plečnik se ni poročil in si ni ustvaril družine. Umrl je leta 1957 na svojem domu v Ljubljani, pokopan je v družinskem grobu na ljubljanskih Žalah.
V Kamnik je Plečnik največ prihajal v zrelih in poznih letih. Po pripovedovanju je imel navado v mesto priti z vlakom, s postaje pa se je odpravil peš ali so ga pričakali domačini s kolesljem. Prva Plečnikova sled na Kamniškem je podpis v vpisni knjigi Sadnikarjevega muzeja iz leta 1929. Med letoma 1932 in 1934 je bila zasnovana in zgrajena "Lovska koča kralja Aleksandra" (znana tudi kot "Plečnikov dvorec" ali "Titov dvorec") v Kamniški Bistrici. Gre za stavbo s kamnitim pritličjem, z nadstropjem obdanim z lesom in dvokapno položno streho. Po vojni je bila nacionalizirana, vanjo pa je na lov in oddih zahajal jugoslovanski politični vrh na čelu s predsednikom Titom. V letih 1934 in 1935 je občina Komenda v okviru priprav na evharistični kongres povabila Plečnika, da je uredil cerkveni trg in zgradil nov dostop k cerkvi. Arhitektove rešitve so ob obnovi leta 1996 delno preoblikovali in prekrili. Ob koncu 30-ih let je Plečnik morda svetoval pri načrtovanju Železniške postaje Kamnik Mesto, sicer zgrajeni po načrtih njegovega učenca Vinka Glanza.
Večina del na Kamniškem je nastala po drugi svetovni vojni, čeprav nekateri načrti zaradi zunanjih okoliščin niso bili realizirani (npr. cerkev sv. Martina, Šmartno v Tuhinju, cerkev sv. Doroteje, Kostanj). V župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni je staro krstilnico pod korom preoblekel v novo podobo, načrtovanje in izvedbo pa zaupal svojima učenkama Erni Tomšič in Majdi Neřima. Lesene dele je izdelal mizar Franc Koncilja iz Mekinj. V cerkvi je kopija Layerjeve slike Matere božje z Brezij, ki jo je naslikal kamniški slikar Lojze Perko, podstavek pa je po načrtu Plečnika izdelal rezbar Maks Bergant. V cerkvi na Šutni je tudi križ iz marmorjev, vdelanih v medeninaste okvirje, ki je Plečnikovo delo. V frančiškanskem samostanu Kamnik je izdelal kapelo božjega groba, ki kljub majhnosti nosi vse značilnosti Plečnikovega oblikovanja in značilne elemente, ki nosijo vsak svoje simbolično sporočilo. Tudi tu je sodeloval s Francem Koncilijo, ki je izdelal lesena hrastova vrata ter okno s klečalnikom. Plečnikovo roko lahko vidimo tudi v številnih cerkvah v kamniški okolici. Lotil se je opreme in prenove župnijske cerkve sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah, ki je bila med vojno močno poškodovana. Sprva je delo prevzela Plečnikova učenka Majda Neřima, nato je projekt vodil arhitekt sam. Zaradi pomanjkanja sredstev in dragih surovin je uporabil preproste materiale (največ beton, les in rečne kamne) ter iskal preproste rešitve (npr. pri oblikovanju tlaka, z uporaba ohranjenih elementov iz predvojne opreme). V cerkvi sv. Jurija v Nevljah je Plečnik izdelal načrte za ureditev krstilnice, pri izvedbi pa so med drugim sodelovali Bergant, Koncilija in Perko. V cerkvi sv. Ane v Tunjicah so Plečnikovo delo stranska lesena vrata, katerih oblika posnema slog klasičnih kamnitih portalov. V cerkvi sv. Petra v Komendi je po naročilu župnika Viktorijana Demšarja narisal načrte za nov tabernakelj, saj je bil stari ob potresu leta 1895 močno poškodovan. Danes Plečnikov tabernakelj stoji v prizidani kapeli, v glavnem oltarju pa je rekonstrukcija Jelovškovega. Leta 1952 je Plečnik za družino domžalskega mojstra Franca Končana naredil več predlogov za nagrobni spomenik, vendar nobeden od njih ni bil uresničen. Po eni od predlog je Jožefa Perko, žena slikarja Lojzeta Perka na kamniških Žalah dala postaviti nagrobni spomenik (nagrobnik Gabrovec-Perko) svojim pokojnim staršem. Leta 1957 je bil postavljen nagrobnik v Mekinjah, ki ga je za grob svojih staršev pri Plečniku naročil Melhior Golob, takrat župnik v Škofji Loki. Na pokopališču v Komendi se nahajata dva Plečnikova nagrobnika - nagrobnik družine Dimic iz leta 1933 in nagrobnik družine Štebe iz obdobja okrog leta 1935.
Prve načrte za ureditev mestnega jedra Kamnika je Plečnik izdelal že pred prvo svetovno vojno, po drugi pa je za Kamnik pripravil več urbanističnih rešitev. V ne povsem izvedenem načrtu je predlagal ureditev Glavnega trga s sočasnim preoblikovanjem fasad. Posebej opazna je fasada hiše na Maistrovi 2, ki jo je razgibal in poudaril s stebrno lopo v pritličju. Plečnikov most čez Nevljico je bil zgrajen leta 1955. Detajlne načrte je izdelal Anton Bitenc po Plečnikovi zamisli. Gre za betonsko konstrukcijo, sestavljeno iz oblikovanih betonskih stebričkov ter barvne kovinske ograje med njimi, na začetku in koncu mostu stojijo okrogli betonski stebri s svetilko.
V Kamniku je Plečnik sodeloval s številnimi mojstri. Med drugim je sodeloval z rezbarjem Maksom Bergantom, mizarjema Alojzem Kladnikom in Francem Koncilijo, kamnosekom Francetom Vettorazzijem in svečarjem Jankom Steletom - Lectarjem. Načrte za kmečko sobo pri Lectarjevih je Plečnik izdelal leta 1950 in jih postopno dopolnjeval ter vmeščal vanje nove elemente. Večino rezbarskega dela je opravil mizar Koncilija. Soba je bila končana leta 1963, ko je bila dovršena izdelava zahtevnega lestenca. Za Lectarjeve je Plečnik narisal tudi več predlogov za sveče, med drugim posebno svečo ob Finžgarjevem jubileju leta 1951.
Po Plečniku je bilo poimenovanih več ulic (mdr. Domžale) in trgov (npr. Ljubljana) ter gimnazija Jožeta Plečnika, njegov portret pa je krasil bankovec za 500 tolarjev.
Vnos: MS