Rojen je v Kamniku. Študiral je v Ljubljani in leta 1773 z doktoratom končal medicino na dunajski univerzi. V letih 1774-1792 je bil profesor medicine na Medicinski fakulteti Univerze (de) v Freiburgu(de). V letih 1778-1779 je bil tudi rektor univerze. Leta 1781 je kot prvi evropski zdravnik objavil razpravo o moški subferbilnosti; v njej je obravnaval neposredne vzroke in diagnostiko neplodnosti v zakonu. Poleg tega, da je bil Starovašnik uspešen diagnostik, je bil tudi odličen praktik. Kot zdravnik pa se je tudi nenehno boril proti mazaštvu in "čudodelni medicini". Preučeval je tudi teorije o nastanku bolezni in bil somišljenik klinika Hermana Boerhaaveja (en), ki je trdil, da je bolezen motnja v gibanju togih in tekočih telesnih delov, epidemije pa posledica zunanjih vzrokov, nastalih v različnih letnih časih. Teze je razložil leta 1783 v posebni razpravi. Kot uspešen praktik je ugotovitve utemeljeval na ostri logiki in usmerjeni diagnostiki.

Vnos: AK