V času velike gospodarske krize, po borznem zlomu 1929, je že kot najstnik družini pomagal preživeti s prodajo časopisov. Po diplomi na Univerzi Notre Dame (en) v Indiani, je marca leta 1941 vstopil v Vojsko Združenih držav Amerike (ZDA). Zaposlil se je v Uradu za posebne službe (Office of Strategic Services - OSS). V okviru priprav na misijo v okupirani Jugoslaviji je opravil usposabljanje pri OSS, med drugim tudi padalski tečaj v Ramat Davidu na območju današnjega Izraela, ki ga je zaključil februarja 1944. Za prihod misije je bilo potrebno Titovo dovoljenje.
Dne 27. avgusta 1944 je na partizanskem letališču v Nadlesku v Loški dolini pristala skupina dvanajstih ameriških agentov, imenovana tudi misija Maple. Misijo, ki jo je vodil Charles Fisher, so sestavljali agenti, razdeljeni v dve skupini. Osem članov je pripadalo delavski sekciji OSS iz Barija, ki jo je tam vodil Edward A. Mosk, zato so jih imenovali tudi Moskova skupina. Fisher je bil neposredno nadrejen preostalim trem agentom, ki so pripadali avstrijski sekciji OSS, podrejeni obveščevalnemu odseku OSS za Srednjo Evropo. Čeprav člani Moskove skupine formalno niso bili podrejeni Fisherju, so jih partizani obravnavali kot del njegove odgovornosti.
Naloga misije Maple je bila s pomočjo partizanov prodreti v Avstrijo, tam organizirati odpor in v Bari pošiljati obveščevalne podatke. Iz Nadleska je skupina najprej odpotovala v glavni štab NOV, od tam pa nadaljevala pot proti severu ter prispela na območje Gornjega Grada.
Fisher je v svojih poročilih ocenil odnos partizanov kot vljuden in prijazen, vendar je dodal: »vse je popolno, razen tega, da ne pridemo nikamor«. Partizani so namreč poskušali zadržati prehod misije na avstrijsko ozemlje ter tako ovirali zavezniške napore pri zbiranju obveščevalnih podatkov, infiltraciji agentov in spodbujanju odporniškega gibanja v Avstriji. Po Fisherjevem mnenju je šlo za »politiko popolnega obstrukcionizma«, ki jo je pripisoval različnim dejavnikom: slovenskim interesom na južnem Koroškem, ruskemu vplivu ter tudi skrbi za varnost članov misije.
Kljub oviram se je Fisherju uspelo prebiti na Pohorje, kjer so naleteli na nemške napade. Decembra 1944 je v Bari poročal o hudih spopadih med partizani in nemško divizijo Prinz Eugen, ki je bila nameščena v Celju. Doživeli so tudi dva močna napada domobranskih bataljonov in ustaške divizije iz smeri Dolenjske. Fisher je poročal o hudih bojih za Mozirje ter o uporabi havbic, minometov, lahkih tankov in oklepnih vozil s strani Nemcev. Osem od dvanajstih članov, ki so s Fisherjem prišli na Štajersko, se je zaradi izrednih razmer odločilo vrniti na Dolenjsko in od tam v Bari. Fisher pa je skupaj s preostalo trojico iz avstrijske sekcije OSS ostal pri štajerskih partizanih. Dne 26. decembra 1944 sta Charles Fisher in Robert Plan padla v zasedo v Tuhinjski dolini v Češnjicah. Fisher naj bi v spopadu umrl. OSS je proti koncu vojne in po njej preiskoval okoliščine njegove smrti, a mu ni uspelo pridobiti očividcev, najti groba ali pridobiti uradne potrditve smrti. Krožile so tudi govorice, da je še živ. Obstaja možnost, da je Fisher padel v bojih z Nemci blizu Nove Štifte.
Na kapetana Charlesa Fisherja danes na območju Občine Kamnik spominjata dve partizanski obeležji: v Češnjicah v Tuhinjski dolini in nad Lazami. Ob slednjem vsako leto poteka spominska slovesnost, ki se je udeležujejo tudi predstavniki vojske ZDA.
AK