Rodil se je v Selščku pri Begunjah blizu Cerknice. Osnovno šolo je v letih 1890–1894 obiskoval v Begunjah. Pri desetih letih je izgubil mater. V letih 1894–1895 se je šolal na realki v Ljubljani. Nato se je v Murnikovi trgovini v Kamniku učil za trgovskega pomočnika. Leta 1899 je naslikal risbo slanika za propagandne namene. Sliko je v izložbi trgovine zagledal velik poznavalec umetnosti in priložnostni slikar Josip Nikolaj Sadnikar, ki mu je nato pomagal pri šolanju v Ljubljani in na slikarski akademiji na Dunaju. V letih od 1900–1902 je bil izredni študent na cesarsko-kraljevi šoli za umetno obrt v Ljubljani, 3. oktobra 1902 pa je odšel na Dunaj. Najprej je obiskoval grafično šolo, nato Streblovo zasebno slikarsko šolo, 13. oktobra pa se je vpisal na dunajsko akademijo in ostal na njej dve leti. Kot ustanovitelj Vesne na Dunaju (1903) je bil sprva pod vplivom secesije, kasneje je izoblikoval lasten slikarski stil prikazujoč slovensko folkloro, ki jo podaja z etnološkimi detajli (noša, stare hiše, čebelnjaki, itd.) in smislom za doživljanje kmečke psihe in ljudskih običajev. Zato je Gasparijevo slikarstvo zelo popularno. Leta 1907 se je skupaj s Hinkom Smrekarjem odpravil študirat v München, leta 1908 se je vrnil k Sadnikarjevim v Kamnik, leta 1911 pa se je poročil s Frančiško Wurzer s Koroške. 

Po Gasparijevi vrnitvi iz Münchna so Sadnikarjevi umetniku v svojem domovanju uredili atelje. Dr. Josip Nikolaj v tistih letih Gaspariju ni bil samo mecen in mentor, temveč tudi – kot bi se reklo danes – menedžer, saj je pri njem naročal motive za razglednice, ilustracije in slike ter skrbel, da jih je slikar spravil v promet. Sadnikarjevi so Gaspariju – vsi so ga klicali Gašper – več let zagotavljali ustvarjalno okolje in skrbeli za njegovo eksistenco. Gasparijeva in Sadnikarjeva družina sta gojili prijateljstvo tudi pozneje, ko Gašper ni več ustvarjal v Kamniku. Gasparijevi otroci, posebno sin Oton, so pogosto preživljali počitnice v Kamniku. Kamniški mecen Sadnikar je podpiral Gasparija tudi tako, da je pri njem naročil kako razglednico (ena teh prikazuje Sadnikarjev zasebni muzej v Kamniku), portret ali sliko. Njegovi naročili sta bili tudi portret Franceta Prešerna in slika Prešernov Sonetni venec. S tema umetninama sta se naročnik in avtor pridružila vsesplošnemu slavju ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani leta 1905. Sadnikar je še enkrat založil izdajo Gasparijeve razglednice in sicer v obdobju, ko se je Gaspari izpopolnjeval v Münchnu. Šlo je za portret skladatelja Viktorja Parme, ki je nekaj časa deloval v Kamniku. Ob koroškem plebiscitu je Gaspari postal vnet propagandist za priključitev slovenske Koroške k Jugoslaviji. Leta 1941 mu je umrla prva žena in leto pozneje se je poročil z Olgo Jurca iz Kranjske Gore. Precej časa je živel samo od Sadnikarjeve podpore in denarja, ki ga je zaslužil s slikarskim delom. Dve leti je služboval kot asistent na ljubljanski državni gimnaziji, od leta 1928 do upokojitve leta 1948 pa je bil restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Leta 1952 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado, leta 1972 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leto pozneje pa je za posebne zasluge za razvoj in populariziranje upodabljajoče umetnosti prejel red dela z rdečo zastavo. Umrl je 14. novembra 1980. V številnih slovenskih domovih bi lahko našli dve knjigi založbe Mladinska knjiga o Gaspariju: monografijo dr. Staneta Mikuža Maksim Gaspari iz leta 1977 in knjigo Bogastvo razglednic iz leta 2000.

Vnos: PP