Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Metod Humar (Vir: Wikipedija)

Viri in literatura

Humar, Andreja: Metod Humar: V kamen vklesane zgodbe, Ljubljana, 2013.

Natisni

Metod Humar

alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik.

* 2. 7. 1939, Nožice
15. 4. 2012, Šmarca





Rodil se je v Nožicah pri Kamniku. Izučil se je za kamnoseka. Za gorništvo se je navdušil v otroških letih, ko je prebiral Planinski vestnik, posebej rad je bral zapise Cirila Debeljaka in Rada Kočevarja. Pri desetih letih je šel prvič na Veliko planino, nekaj let kasneje pa je sam, brez zemljevida, prehodil pot z Velike planine čez Konja na Korošico, čez Planjavo, Kamniško sedlo v Kamniško Bistrico in nazaj po Dolskem grabnu na Dol. 

Za bolj zahtevno plezanje je moral počakati do leta 1957, ko je dopolnil 18 let. V PD je bil njegov učitelj Miha Habjan Mihol, prav tako znani slovenski  alpinist in gorski reševalec, doma iz Šmarce pri Kamniku. Humar je plezal skupaj s Tonetom Škarjo, s katerim sta tedaj veljala za eno najboljših alpinističnih navez v državi. Med njune najbolj znane prvenstvene smeri šteje skalna smer Humar Škarja v jugovzhodni steni Planjave, ki sta jo preplezala  leta 1972.
Vojsko je služil v Črni gori, kjer je opravil prvenstveni vzpon na Babji zub v pogorju Sinjajevina. Poleti 1961 sta se Humar in Škarja, skupaj z ostalimi petimi člani kamniške alpinistične odprave, lotila zahtevnejših vzponov v Centralnih Alpah, kjer se je Humar prvič srečal z ledenimi stenami. 
Vrhunec njegove alpinistične kariere je bil leta 1965, ko je skupaj s soplezalcem Ljubom Juvanom in dvema šerpama prvi na svetu osvojil 7535 metrov visok vrh Jalung Ri (en), ki se je tedaj še imenoval Kota 7535. Cilj odprave JAHO II je bil Kangbačen (de), visok 7902 metra, ki pa ni bil dosežen. To je bila Humarjeva prva in tudi zadnja odprava v Himalajo, predvsem zaradi tega, ker je bila takšna odprava v tistem času zelo velik finančni zalogaj. Kot je povedal Humar, je tedaj samo letalska vozovnica do Indije stala toliko kot dva nova fička, za enega fička pa je bilo potrebnih dvajset njegovih plač.
Po vzponu na Jalung Ri je Humar prenehal z alpinistično dejavnostjo, saj je bil razočaran nad tem, da slovenski (in s tem tudi kamniški) alpinizem vedno bolj podlega komercialnim interesom. Še vedno je bil dejaven kot gorski reševalec, eno leto je imel tudi svojo alpinistično šolo, v hribe pa se je odpravil le še rekreativno. Mlade v alpinistični šoli je poučeval o planinskem kodeksu, obiskoval pa je tudi upokojence v Domu upokojencev in jim predvajal diapozitive hribov in gora, ki jih sami niso mogli več obiskati.
Večkrat so ga nagovarjali, da zapiše zgodbe s svojih alpinističnih odprav. V zadnjih mesecih življenja, ko je bil že zelo bolan, je pripovedoval zgodbe nečakinji Andreji, ki jih je zapisovala in tako je nastala knjiga V kamen vklesane zgodbe.
V gorski reševalni službi je bil dejaven več kot 35 let, sodeloval je v več kot 200 reševalnih oziroma iskalnih akcijah. Je dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne zveze Slovenije

Vnos: MK


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik