Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Neža (Agnes) Andeško-Meranska upodobljena v rodovniku Babenberžanov v samostanu Klosterneuburg (vir: Wikipedija)

Galerija slik
Pečat Neže (Agnes), vojvodinje Avstrije.
Mali grad v Kamniku, sedež Andeških v Kamniku.
Viri in literatura

Arneth, Gerhard: Die Andesch-Meranier (na mgl-obermaingeschichte.de)

Eržen, Andreja: Začelo se je z A: grofje Andeški, Kamnik, 2000.

Kos, Peter: Srednjeveška kovnica v Kamniku, v: Kamnik: 12291979: zbornik razprav s simpozija ob 750-letnici, Kamnik, 1985.

Majcenovič, Janez: Veronika z Malega gradu ukleta grofica Andeška? V: Grofje Andeško-Meranski: prispevek k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku: Die Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, Kamnik, 2001, str. 147164.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, AL,  Ljubljana, 2008.

Pogačnik, Albin: Srednjeveške kovnice na Slovenskem, Ljubljana, 2008.

Poglejte še
Natisni

Neža (Agnes) Andeško-Meranska

grofica, plemkinja, vojvodinja.

* 1215,  
7. 1. 1263,


Območje delovanja: Gornji Grad, Kamnik, Kranj, Slovenj Gradec.


Rodbina grofov Andeških je bila ena najpomembnejših srednjeveških dinastij na Slovenskem. Glavno upravno in sodno središče je bil Kamnik, glavno cerkveno središče pa Slovenj Gradec. S Kranjsko so bili povezani dobrih sto let oz. pet generacij.

Neža (Agnes) je bila hči vojvode Otona I. Meranskega (de) in burgundske princese Beatrice (de) (vnukinja cesarja Friderika I. Barbarosse). Oče Oton jo je izbral za dedinjo andeške posesti v »južnih« deželah. Posledično je za tri desetletja postala gospodarica Kamnika, zaradi česar jo imenujemo tudi Neža Kamniška. Odraščala je v Burgundiji, kjer je ostala vse do leta 1229, ko se je poročila s Friderikom II. Babenberškim (en), imenovanim tudi Bojeviti Prepirljivi. S tem je pridobila naslov vojvodinja Avstrije in Štajerske. Kot nečakinja oglejskega patriarha Bertolda je upravljala večji del andeško-višnjegorske dediščine. S poroko je njen soprog  Friderik II. pridobil pretežni del andeških posesti (staro andeško in višnjegorsko dediščino) in s tem prevlado na Kranjskem, zaradi česar se je leta 1232 kot prvi imenoval gospod Kranjske – Dominus Carniole).  Zakon ni bil uspešen, zato je leta 1243 sledila ločitev. Neža je odšla živet k svojemu stricu, patriarhu Bertoldu na grad Soffumbergo (it) blizu Čedada (tudi teorija, da gre za grad Svibno pri Krškem). Morala je počakati, da je uradno postala vdova (leta 1246) in po dveh letih se je skladno z andeško poročno politiko poročila z Ulrikom III. Spanhajmom, ki je tako postal gospod Kranjske, Neža pa vojvodinja Koroške. Ta poroka je zaključila desetletja rivalstva med rodbinama Andeških in Spanheimov. Z veliko doto je Ulriku omogočila prevlado na Kranjskem in dokončno oblikovanje deželnega gospostva. S smrtjo Nežinega brata, meranskega vojvode Otona VIII. (de), ki je bil od okrog 1236 poročen s hčerjo tirolskega grofa Alberta III. (de), je bilo leta 1248 konec andeškega gospostva v drugih pokrajinah cesarstva. Obsežni teritoriji brez tesnejše povezanosti (Ducatus Meraniae) so se razdrobili. 

V Kamniku Neža nikoli ni živela daljše obdobje, pač pa se je tu ustavljala zgolj začasno. Zlasti ji je prinašala dobiček kamniška kovnica denarja. S stricem patriarhom Bertoldom sta v Kamniku skupaj večkrat urejala družinske posestne zadeve. Številne listine pričajo o tem, da je bila vse od leta 1229 do svoje smrti leta 1263 gospodarica Kranjske (Domina Carniole), torej tudi Kamnika.

Neža je umrla 7. januarja 1263, bila je brez potomcev. Svoje posesti je zapustila bratrancu, ogrskemu (en) kralju Beli IV. (en), vendar pa je kranjski gospod do svoje smrti (1269) ostal Ulrik. Bila je zadnja andeška lastnica Kamnika, katerega ni nikoli izpustila iz rok. Pokopana je v cistercijanskem samostanu v Stični.

Vnos: SS


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik