Rodil se je leta 1897 v Tiroseku v Savinjski dolini kot najstarejši izmed dvanajstih otrok. Oče je bil po poklicu organist, vendar se je moral zaradi preslabega zaslužka za številčno družino mestu odpovedati in se zaposliti v železarstvu - najprej so se preselili v Radovljico, nato na Jesenice. Kljub skromnim finančnim zmožnostim se je Savinšek šest let šolal na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljano, zadnja dva razreda je končal na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Po maturi leta 1916 je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in poslan na soško fronto. Na fronti je pisal povest Utopljenec v krvi, ki se je izgubila v strelskih jarkih na pobočju Krna, ko je Savinška zasula italijanska granata.
Po koncu prve svetovne vojne je študiral pravo na Univerzi na Dunaju. V tem obdobju je denar služil z igranjem klavirja v eni od dunajskih kavarn in s prevajanjem - največ je prevajal impresionistično poezijo Richarda Dehmela (en) in Maxa Dauthendeya (en). Kasneje se je prepisal na zagrebško pravno fakulteto, kjer je leta 1922 diplomiral. Prvo službo je nastopil pri finančni upravi v Kamniku in se vključil v družbeno in kulturno življenje v mestu. Sodeloval je v pevskem zboru in godalnem orkestru ter prirejal koncerte. Veliko časa je posvetil tudi pisateljevanju. V svojih delih je dajal osrednji poudarek socialnim vprašanjem, zlasti revščini številčne družine in življenju nižjih slojev prebivalstva. Motive je iskal večinoma v jeseniški in kamniški pokrajini ter tamkajšnjemu kmečkemu (Na Žerjavini, Grče, Izpod Golice), delavskemu (Delavci) in meščanskem (Zgrešeni cilji) življenju. Iz njegovega družinskega okolja je izhajala povest Milica, otrok bolesti, v daljši črtici Peter Križ in njegove nadloge je upodobil mladostno trpljenje Ivana Cankarja. Zadnje delo pred odhodom v Srbijo je bila povest Zgrešeni cilji, ki je doživela neugodno kritiko, založba pa je iz nje črtala začetnih 40 strani zaradi pisanja o še živečih kamniških veljakih. Za otroke in mladino je napisal igro K mamici: slika otroške ljubezni v treh dejanjih in pesniško zbirko Poredni smeh. S pesmimi, povestmi, črticami in poučnimi sestavki iz zgodovine umetnosti je sodeloval pri številnih revijah in časnikih, mdr. Vigred, Slovenec, Domoljub, Koledar Družbe sv. Mohorja, Koledar goriške Mohorjeve družbe, Delavska pravica, Slovenski beograjski tednik. Bil je oče kiparja Jakoba Savinška, ki se mu je rodil kmalu po preselitvi v Kamnik.
Po preselitvi v Srbijo je nekaj časa živel v Nišu, nato pa v Beogradu, kjer je bil višji svetnik na ministrstvu za finance. V tem obdobju sprva ni veliko pisal, je pa organizacijsko deloval med beograjskimi Slovenci. Uveljavil se je kot član društva Enotnost in sodeloval pri časopisu Slovenski beograjski tednik. Na njegovem domu so se zbirali številni slovenski in srbski umetniki. Še vedno se je posvečal glasbi, zanimal se je tudi za umetnostno zgodovino, arhitekturo in slikarstvo. V lasti je imel bogato zbirko umetnin Riharda Jakopiča, Franceta Pavlovca, Mihe Maleša, Staneta Cudermana, Ivana Čarge, Nikolaja Pirnata ter Toneta in Franceta Kralja. V zadnjih letih pred pričetkom druge svetovne vojne je spet več pisal, vendar so nekatera dela ostala nedokončana. V juniju 1942 ga je aretiral gestapo kot nasprotnika okupacijske vlade in zaradi protinemškega delovanja. Bil je namreč član ilegalnega odbora, pomagal je tudi Slovencem, ki so jih izgnali v Srbijo. Zaprt je bil v koncentracijskem taborišču v Banjici (en) in bil 11. avgusta 1942 ustreljen.
Vnos: MS