Bil je najstarejši sin vojvode Ernesta Železnega (1377-1424) in njegove druge žene Zimburge Mazovijske (en). Po očetovi smrti, leta 1424 je postal notranjeavstrijski vojvoda, leta 1440 je bil izvoljen za nemškega kralja (kot Friderik IV.), leta 1452 pa je bil izvoljen za svetega rimskega cesarja. Bil je najdlje vladajoči sveti rimski cesar in zadnji, ki je bil kronan v Rimu s strani papeža. Poročen je bil z Eleonoro Portugalsko (1434-1467) (en), s katero je imel dva otroka: bodočega cesarja Maksimilijana I. (1459-1519) in hčer Kunigundo (1465-1520) (en).

Čas njegove vladavine je spadal med najzahtevnejša obdobja v habsburški zgodovini. Friderik se je soočal z osamosvajanjem nekaterih pomembnih plemiških rodbin izpod habsburške naodoblasti (npr. na Slovenskem knezov Celjskih), boji za oblast znotraj habsburške rodbine, boj za nadoblast nad Ogrsko po smrti kralja Ladislava (en), velike so bile tudi zunanje nevarnosti, predvsem s strani ogrskega kralja Matije Korvina in zaradi turških vpadov.

Vladavina Friderika III. je na Slovenskem pustila pustila pomembne sledi. Dedna pogodba med Habsburžani in knezi Celjskimi, ki je bila sklenjena leta 1443 je zagotovila, da so Habsburžani po izumrtju Celjskih leta 1456 podedovali njihove posesti, s čimer je se je oblast Habsburžanov na Slovenskem utrdila in ozemeljsko tudi zaokrožila. Dne 6. decembra 1461 je cesar Friderik III., ustanovil ljubljansko škofijo, pri čemer si je pridržal pravico do imenovanja ljubljanskih škofov in stolnih kanonikov, ki je nato ostala v rokah Habsburžanov vse do konca Habsburške monarhije leta 1918. S tem je nastala prvo škofijsko središče na ožjem slovenskem ozemlju. Leta 1463 je izdal listino o izboljšanju kranjskega deželnega grba. Grb dežele Kranjske je dobil orla s cesarsko krono, do tedaj srebrno-rdeče šahirana prsna prepona je bila nadomeščena z zlato-rdečo. Enakega orla je dovolil tudi v šlemnem okrasu. Listino o izboljšanju deželnega grba je izdal v zahvalo kranjskemu plemstvu, ki mu je leta 1462, ko so cesarja Dunajčani oblegali v njegovem dunajskem gradu, med prvimi prišlo na pomoč.

Leta 1444 je Friderik obiskal Ljubljano, kjer je sprejel poklonitev deželnih stanov. V Ljubljani je ostal več mesecev in v tem času obiskal tudi okoliška mesta, med njimi tudi Kamnik, kjer mu je posebno ugajal Mali grad. Na prošnjo mestnega sodnika, mestnega sveta in meščanov je 8. februarja 1444 v Ljubljani izdal listino, s katero je potrdil privilegije, ki so jih mestu naklonili njegovi predniki, vključno s pravico do lastnega sodnika. Privilegije Kamniku je nato še večkrat potrdil. Cesar je med drugim ukazal  mesto dobro utrditi zaradi turške nevarnosti. S privilegiji je močno vplival na gospodarski ravoj Kamnika. Leta 1478 je dovolil tudi ureditev kopališča. V zadnjem letu svojega življenja, 13. julija 1493, je cesar Friderik III. z listino izdano v Linzu, "kot posebno milost in za povečanje službe božje" dovolil kamniškim meščanom, da pri tedanji "kapeli sv. Jakoba, ležeči v mestu, ker v njej ni ustanovljena nobena maša in da tudi sicer ni bogoslužja v mestu, priti iz mesta v farno cerkev pa je zaradi vojne in turških vpadov nevarno, ustanovijo in zgradijo samostan, v njem pa nastanijo frančiškane-observante." Novi samostan je nato zrasel ob kapeli, na zemljišču, ki ga je podaril kamniški župnik Jurij Hertenfelser.

O obisku Friderika v Kamniku leta 1444 govori tudi dramatična slika Cesar Friderik na Malem gradu, ki jo napisal kamniški pesnik Anton Medved in je bila prvič uprizorjena v Ljubljani 4. decembra 1898 v Deželnem gledališču ob 50. letnici vladanja cesarja Franca Jožefa. Leta 1908 so jo uprizorili tudi na odru kamniške čitalnice.

Vnos: AK