Na sliki je avtor <%# Eval("Ime") %> <%# Eval("Priimek") %>

Dr. Janez Evangelist Krek po letu 1900 (vir: dlib.si).

Viri in literatura

Dr. Janez Evangelist Krek: izbrani spisi, Prevalje, 1927.

Enciklopedija Slovenije, knj. 6, 1992.

Grmič, Vjekoslav: Janez Evangelist Krek in njegovo delo. V: Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 67 (nv 28), 2. zvezek (1992), str. 247-254 (na dlib.si).

Juhant, Janez: Krekovo berilo, Celje, 1989

Melik, Vasilij: Slovenci 1848-1918, Maribor, 2002.

Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, A-L, Ljubljana, 2008.

Slovenska biografija

Vovko, Andrej: Zgodovina osnovne šole pri sv. Gregorju nad Ortenkom. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, leto 28, št. 1 (1980), str. 22-26) (na dlib.si).

Poglejte še

Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka (na ijek.si)

Krek - oče krščanskega socializma (na krscanski-socialisti.si)

Wikipedia (sl)

Natisni

Janez Evangelist Krek

doktor znanosti, dramatik, duhovnik, kulturni delavec, pesnik, pisatelj, politik, teolog, univerzitetni profesor.

* 27. 11. 1865, Sveti Gregor
8. 10. 1917, Šentjanž





Rodil se je leta 1865 v Svetem Gregorju kot najstarejši izmed šestih otrok učitelja, organista in cerkovnika Valentina Kreka in Marije roj. Štupica. V začetku leta 1869 je bil oče premeščen za učitelja v Komendo. Tu je preživel šest let. Po očetovi smrti leta 1875 se je družina preselila v Selca, kjer je mati po pokojnem možu podedovala hišo in v njej odprla trgovino.

Ljudsko šolo je obiskoval v Komendi v očetovem razredu in Kamniku, zaključil pa leta 1876 v Škofji LokiGimnazijo je med letoma 1876 in 1884 obiskoval v Ljubljani. Prva tri leta je živel v Alojzijevišču, nato je bil iz njega izključen. V višjih razredih gimnazije je zato moral živeti v najetih stanovanjih in se spopadati z revščino. Denar je med drugim služil s pisanjem nalog sošolcem. Med letoma 1884 in 1888 je študiral bogoslovje. Svoje znanje tujih jezikov je izpopolnjeval v ljubljanskem bogoslovju in kasneje med študijem na Dunaju. Tekoče je govoril klasične jezike (latinščina, grščina), nemščino, italijanščino, angleščino, francoščino, madžarščino in slovanske jezike (zlasti srbohrvaščino, češčino, poljščino in ukrajinščino). Novo mašo je daroval 23. julija 1888 na Brezjah. Med letoma 1888 in 1892 je nadaljeval s študijem na Dunaju in živel v tamkajšnjem Avguštineju. Doktoriral je 7. maja 1892 z disertacijo O duhu in značaju svetega apostola PavlaPo krajši kaplanski službi v Ribnici je jeseni 1892 postal stolni vikar in profesor na ljubljanskem bogoslovju. Leta 1895 je zasedel novoustanovljeno stolico za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo. V času, ko je bil poslanec v državnem zboru (1897-1900 in od 1907), ga je nadomeščal Franc Grivec. Upokojil se je leta 1916, čeprav so politični nasprotniki, kranjski Nemci, že leta 1904 od škofa Jegliča zahtevali, da ga upokoji.

Leta 1897 je bil za tri leta izvoljen za državnega poslanca v splošni kuriji. V letu 1902 je sprejel mandat v kranjskem deželnem zboru in se posvetil družbenopolitičnemu delu na Kranjskem. Vnovič je bil izvoljen v državni zbor leta 1907 in bil poslanec do konca življenja. Eden od njegovih samostojnih poslanikih predlogov je bil, naj se zgradi železnica Kamnik-Polzela. Proti koncu življenja je prišel v spor z dolgoletnim vodilnim politikom SLS Ivanom Šušteršičem. Umrl je leta 1917 za srčno kapjo po daljšem obdobju zdravstvenih težav

Deloval je na socialnem, gospodarskem, izobraževalnem in narodnopolitičnem področju. Bil je ena vodilnih osebnosti Katoliške narodne stranke in njene naslednice Slovenske ljudske strankeZavzemal se je za izboljšanje položaja slovenskega naroda, za splošno in enako volilno pravico (tudi za ženske) ter organizacijo kmečkega in delavskega prebivalstvaV okviru takratne Avstro-Ogrske je skušal doseči vsaj delno samostojnost Slovencev in uporabo slovenščine v politiki, uradih in šolstvu. Najboljšo možnost za to je videl v povezovanju z ostalimi južnoslovanskimi narodi. Leta 1917 je bil eden od pobudnikov Majniške deklaracijePomembno je njegovo delo na socialnem področju, zlasti ustanavljanje posojilnic in drugih zadrug za kmečko prebivalstvo. Organiziral je tudi delavska društva in sodeloval pri številnih uspešnih akcijah delavstva za izboljšanje položaja. 

Pisal je literarna dela (leposlovje, pesmi, igre). Napisal je vrsto besedil in člankov o socialnih, političnih in družbenih vprašanjih ter jih objavljal v tisku. Bil je pobudnik ustanovitve nekaterih časopisov in sodeloval pri njihovem urejanju. Med leposlovnimi deli prevladujejo povesti (mdr. Kako se človek spreminja, 1880; Za brata, 1898; Božji blagoslov, 1900), napisal oz. priredil je sedem dramskih del (mdr. Turški križ, 1910; Sveta Lucija, 1913; Ob vojski, natisnjeno 1918). Napisal je več knjig, zlasti o socialnih in narodnih vprašanjih (mdr. Črne bukve kmečkega stanu, 1895; Dejanja govore!, 1913), najobsežnejšo delo je knjiga Socijalizem (1901). Zapisanih in objavljenih je bilo veliko njegovih govorov iz državnega zbora na Dunaju. Kot duhovnik in teolog se je ukvarjal tudi s teološkimi vprašanji (etika, poslanstvo duhovnika, itd.) ter razmerjem med cerkvijo in državo. Po smrti Frančiška Lampeta je nadaljeval s pisanjem Zgodb iz svetega pisma (dokončal je Staro zavezo, v celoti napisal Novo zavezo).

Vnos: MS


Nazaj Naprej
A | B | C | Č | D | E | F | G | H | I | J | K | L | M | N | O | P | R | S | Š | T | U | V | W | Z | Ž

 

Logotip Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik