Okrog leta 1852 se je preselil v Kamnik, kjer je najprej živel v hiši na Šutni št. 15, kasneje pa se je postavil hišo pod Zapricami. Bil je stric Franca Ksavera Tončiča, kateri je po njegovi smrti prevzel vodenje delavnice. Izdeloval je predvsem kiparske izdelke iz lesa, štuka in umetnega marmorja. Njegova rezbarska delavnica spada, poleg Osoletove in Tončičeve med tiste kamniške rezbarske delavnice o katerih France Stele pravi, da se na umetniški nivo "ni povz[p]ela niti ena izmed njih, in posledice delovanja teh delavnic [...] so za umetniško posest kamniškega sodnega okraja deloma naravnost katastrofalne, ker so bile razdrte skoro vse celote, ki jih je ustvaril barok." Kljub kasnejši nelaskavi oceni Franceta Steleta, je bil Ožbič očitno v svojem času pri naročnikih priljubljen, saj se je v Kamniku in okolici ohranilo precej njegovih izdelkov.
Za cerkev sv. Nikolaja v Podgorju pri Kamniku je naredil prižnico z evangelisti (1863), za cerkev v Stari Loki podobno prižnico (1865) in sohe za zadnja stranska oltarja. Za cerkev v Predosljah veliki oltar (18681-8669), za župnijsko cerkev na Vrhniki reliefe na menzi glavnega oltarja in kipe Matere Božje, sv. Jožefa, sv. Katarine in sv. Jedrti ob slavoloku. Za Sela pri Kamniku stranska oltarja, za Ribnico okvire za križev pot; za Čemšenik sohe sv. Joahima, sv. Ane, sv. Petra in Pavla, sv. Uršule in sv. Barbare (1872). Za uršulinsko cerkev v Škofji Loki je izdelal stranska oltarja in prižnico s kipom Dobrega pastirja (1874), Marijin oltar v škofjeloški župnijski cerkvi; oltarje v Bohinjski Bistrici, za Vranjo Peč prižnico z reliefi evangelistov in Dobrega pastirja ter za župnijsko cerkev v Kamniku stranske oltarje iz umetnega marmorja (stucco lustro, en).
Vnos: AK