Rodil naj bi se v Kamniku v zadnjem desetletju 15. stoletja. Bil je eden prvih pristašev Luthrove reformacije v ljubljanskem stolnem kapitlju. Kje je študiral ni znano, niti kje je pridobil doktorat. Morda gre za istega Lenarta M. iz Kamnika, ki ga je v letih 1515-1516 lavantinski škof Leonhardt Peurl (1454-1536) (de) posvetil v akolita, subdiakona in diakona. V času škofa Krištofa Ravbarja je postal ljubljanski stolni kanonik (izpričano 1533) in generalni vikar ljubljanske škofije (izpričano 1537) in gorenjski arhidiakon, kar je ostal tudi v času škofov Franca Kacijanarja (ljubljanski škof v letih 1536-1543) in Urbana Textorja (ljubljanski škof v letih 1543-1558). Zgodovinar Avgust Dimitz in nekateri drugi navajajo, da naj bi bil tudi stolni prošt in radovljiški župnik, kar France Kidrič zanika.

Bil je znanec več protestantsko usmerjenih ljubljanskih sodobnikov, kot so bili Matija Klombner (+1569), Pavel Wiener (ok. 1495-1554), Lenart Budina ( ok. 1500-1572) in Primož Trubar (1508-1586). Leta 1533 je bil sopodpisnik novega cerkvenega reda za ljubljansko stolnico, ki je med drugim določal tudi pridiganje "čiste, preproste in zveste evangeljske resnice". Morda je pripomogel k Trubarjevi vrnitvi v Ljubljano leta 1535 in njegovi nastavitvi za pridigarja v ljubljanski stolnici. Leta 1537 se je zavzel za kanonika Pavla Wienerja, ki ga je dal ljubljanski mestni sodnik zapreti. Septembra 1547 je prišlo do akcije proti ljubljanskim protestantom, v okviru katere so, na ukaz kralja Ferdinanda, poleg Wienerja in Jurija Dragolica zaprli tudi Mertlica. Verjetno je ukaz zahteval tudi zaprtje Trubarja, ki pa je bil pravočasno obveščen, k čemur naj bi pripomogel tudi Mertlic, in se je po nekaj mesecih, leta 1548, umaknil v Nemčijo. Preiskavo proti ljubljanskim protestantom je v kraljevem imenu vodil škof Textor. Mertlicu so očitali nasprotovanje imenovanju Marije v cerkvi, da Trubarja ni zavrnil, ko je govoril, da maša nima pomena ne za žive, ne za mrtve in da se je dal s svojo gospodinjo tajno poročiti. Preiskava je verjetno načela Mertlicevo zdravje. Zadnjič se omenja kot "Mycilli" aprila 1548 v pismu, ki ga je Weinerju poslal nürnberški reformator Veit Dietrich (1506-1549) (de). Lenart Budina je Mertlicu dal v stolnici postaviti nagrobni spomenik, na katerem je bilo menda zapisano tudi slovensko geslo.

Vnos: AK