Rojen v Kamniku. Datum rojstva ni natančno znan, starša pa sta bila morda Gašper in Magdalena Dolar. Šolal se je na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kamor je verjetno prišel po nasvetu tedanjega kamniškega župnika Krištofa Planka, ki je imel z jezuitskim redom dobre zveze. Dolar je v jezuitski red vstopil po končanem študiju na kolegiju in sicer 6. novembra 1639. V Ljubljani je opravil tudi kandidaturo, ki je stopnja pred noviciatom. Noviciat je Dolar opravil na Dunaju in sicer pri cerkve sv. Ane (de). 

Na dunajski univerzi (de) je študiral filozofijo. V letih 1645–1647 je poučeval glasbo na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani, kjer je bil tudi učitelj gramatikov in humanistov, to je prve in druge stopnje tedanje gimnazije. Poleg tega je bil tudi pomočnik semeniškega vodje in prefekt kora, kar pomeni, da je bil v tem obdobju že uveljavljen glasbenik. Leta 1648 je v mestu Steyr (de) v Gornji Avstriji dopolnil svoj magisterij. Tam je opravljal tudi službo učitelja retorjev, ki so bili na tretji stopnji tedanje gimnazije. V letih 1649–1652 je znova bival na Dunaju, kjer je leta 1652 zaključil študij teologije na dunajski univerzi in bil 29. marca 1652 v dunajski katedrali sv. Štefana (de) posvečen v duhovnika. 

V letih 1653–1654 je deloval v Gradcu, kjer je bil znova učitelj humanistov in retorjev ter, ker je bil že duhovnik, tudi prefekt kongregacije. Leto 1655 je Dolar prebil v redovni hiši v Judenburgu (de). V letih 1656–1658 je znova deloval na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, kjer je bil ponovno učitelj retorjev, pomočnik ravnatelja semenišča, prefekt šole in kora, predstojnik Marijine kongregacije in spovednik, kar je bila zanj nova služba. V tem obdobju je v Ljubljani opravil tudi slovesne redovne zaobljube. Zgodovina kolegija omenja, da je Dolar večkrat pridigal tudi po kranjsko (carniolice). Nato je leta 1658 deloval v Passau (de). Leta 1659 je bival v Győru, kjer je bil predvsem spovednik, nato prefekt šole in kora ter svetovalec. V letih 1660–1673 je bival na Dunaju, kjer je okoli 1661 postal glasbeni vodja v jezuitski cerkvi Am Hof (de). Njegove skladateljske sposobnosti je v Slavi vojvodine Kranjske pohvalil Janez Vajkard Valvasor, nekoliko kasneje pa v delu Bibliotheca Labacensis tudi Janez Gregor Dolničar. V njegovi osmrtnici, ki jo je napisal hišni zgodovinar dunajske jezuitske hiše, beremo med drugim o njegovem značaju in glasbenih sposobnostih, da je "sam zlagal svete pesmi, ki so bile odlične, ne samo glede na umetniška pravila, ampak so odražale tudi smisel in čustva besedila. V tej umetnosti je tako napredoval, da je bilo po splošnem mnenju glasbenih strokovnjakov malo takih, ki bi se mogli meriti z njim; zato si njegovih svetih pesmi niso želele pridobiti samo naše hiše, ampak so zanje kar tekmovali tudi številni samostani drugih redov znotraj in zunaj dežele. Drugače pa je bil mož čistega srca, ki je sebe zapostavljal in bil do vseh dobrohoten, tako da ni odrekel pomoči nobenemu, ki ga je prosil, naj kaj naredi v čast Božjo ali Družbe. Iz ljubezni do uboštva je nosil ponošeno obleko. Prizadeval si je za skromnost in zato malo cenil svoje, povzdigoval pa je zasluge drugih [...]."

Pisal je vokalnoinštrumentalne in inštrumentalne skladbe (sonate, baleti), ki so zapisane v slogu visokega baroka. Označuje jih živa, ljudski glasbi bližnja melodika, harmonsko učinkovit stavek in razgibana ritmika. Na njegov slog so vplivali italijanski in francoski zgledi njegovega časa.

Vnos: AK